pamflet / Bernard Nežmah: Politične amnezije

Po zadnjih volitvah je zacvetel diskurz moralizma. Liberalni demokrati in združeni listaši so kot prvo načelo politične sprejemljivosti postavili izključitev SNS iz vseh oblik državnosti. Ne le, da je nedopustno, da bi sodelovala v vladi, nezaslišano je celo to, da je

bil njen poslanec Sašo Peče izbran za podpredsednika parlamenta. Nekje pa mora vendar biti poslednja meja politično še korektnega diskurza.

Vprašajmo se: zakaj prav zdaj? V zadnji parlamentarni postavi je bil predsednik SNS Zmago Jelinčič podpredsednik enega izmed parlamentarnih odborov. Sta takrat LDS in ZLSD sprožili moralični spor o njegovi neprimernosti za tako visokega predstavnika slovenske zakonodajne oblasti? Nak.

Kdor se spomni volitev 1996, kjer je veljalo razmerje 45:45, bo priznal, da je LDS brez podpore SNS naštela vsega 41 glasov. Da so bile pomladne stranke (SLS, SDS, SKD) za debele 4 glasove močnejše od koalicije okoli LDS, takrat ni štelo, saj je pomoč Jelinčičeve SNS štela za povsem regularno. Še več, poslanska SNS Polonca Dobrajc je bila že javno napovedana kot bodoča ministrica Drnovškove vlade. A nobenega glasu, da je to stranka, ki uporablja besednjak mržnje in ksenofobije. Kako? Je mar SNS postala skrajno desničarska šele po oktobru 2004? Nak, gospod Zmago Jelinčič je le nekaj let pred tem s pištolo grozil na Gorenjskem skupini bosanskega rodu.

Zakaj ta preobrat k moraličnosti v govorici poslancev LDS in ZLSD? Edina opazna razlika je v tem, da so tedaj oni za svoje vladanje potrebovali podporo SNS.

Pa vendar, ko bi bila SNS s svojo politiko nevarna za demokracijo, bi bila zahteva po njeni odrinjenosti na rob neobstaja vsaj razumljiva. Toda, ali ima SNS v programu razpustitev parlamenta in vpeljavo rasističnih in apartheidnih zakonov? Ali poziva k uporabi sile, k prevratništvu torej? Ali ima svoje podmladke organizirane kot jurišne odrede demonstrantov na klic? Manj od nič, njena retorika je res poudarjeni patriotizem, lahko že povzdigovanje nacionalnega, je zagovornik ostre poltike do Hrvaške, toda to vse spada v polje politično možnega.

Ko bi bila stranka onkraj postave, bi bial pač zakonsko prepovedana. Če pa ima kot taka pravico sodelovati na volitvah, ima nenazadnje pravico, da na volitvah hipotetično tudi zmaga. Ko bi zbrali Jelinčičevi sanjskih 46 glasov, bi potemtakem ne imeli pravice formirati vlade in bi predsednik razpisoval nove in nove volitve, dokler ne bi padla nazaj v manjšino???

Cena demokracije je tudi to, da poslušaš retoriko, ki ti ni pogodu, ki ti je morda tuja, ki je ne maraš.

Če vzamemo primer nam nekoč bližnje Srbije, kjer so dolgo vladali Miloševićevi socialisti. Vseskozi je veljalo, da je bolje, da vladajo Slobotovi fantje, če ne, bo še huje, saj bodo prišli na oblast pravi fašisti pod Šešljevim vodstvom.

In kaj je bila realnost? - Vojne in poboje na Hrvaškem in v Bosni je orkestrirala Miloševićeva oblast, etnično čiščenje na Kosovu pa so vodili generali komunistične preteklosti. Pod krinko borbe zoper fašiste je lepo tekla fašizacija družbe.

To lahkotno stigmatiziranje konkurentov, pač po vzorcu, če politično sodeluješ z SNS, si že sam kontaminiran s skrajnim desničarstvom, predstavlja sodobno obliko hujskaštva.

Sicer pa: katera stranka je manjkala na zadnjih volitvah? - Stranka izbrisanih, ki bi v svoj program postavila zahteve po bolj radodarnem podeljevanju državljanstva. Politično povsem dopustno, da bi kot pogoj postavila denimo 10 let bivanja na Slovenskem. In zoper nje bi stale stranke z bolj restriktivnimi stališči. Pač, arena političnega boja. Problem Slovenije torej ni obstoj SNS, ampak prej manko bistveno bolj liberalnih strank. Kar pa definitivno nista ne ZLSD ne LDS.

Izbor novega nadškofa Alojza Urana je iz podobne zgodbe. Poglavarji katoliške cerkve na Slovenskem so veljali za predstavnike skrajno reakcionarne ideologije, kar je objektivno sicer res, zakaj zavzemajo se zoper abortus, proti kondomom in podobno. Toda, zakaj ne bi imeli verniki pravice živeti po teh načelih in jih propagirati?

Ta nekonsekventni pogled na cerkvene glavarje se v lepem paradoksu kaže ob škofu Antonu Jegliču, ki je v kulturno zgodovino zapisan kot inkvizitor, saj je dal požgati celotno izdajo Cankarjeve Erotike. Kip prvega predsednika povojne slovenske vlade Borisa Kidriča pa ponosno stoji pred Cankarjevim domom, ne da bi mož veljal za inkvizitorja.

Res, nikoli ni pred vladno palačo prižgal grmade prepovedanih knjig. Njegovi uradniki so le izdelali indeks prepovedanih knjig, ki so jih vzeli iz knjižnic in knjigarn, cenzorji so bdeli, da bi kdo ne izdal članka ali knjige, v katerem bi nasprotoval režime etc.

Da ne bi preveč zapletali, se vprašajmo, pod kom bi raje živel krivoverni pisatelj: pod Jegličem ali pod Kidričem? Ivan Cankar je konec 19. stoletja lahko izdal svoje erotične pesmi, zadnje dobil celo honorar, saj škof Jeglič njegovih knjig ni zaplenil, ampak jih je pokupil ter potem svojo lastnino demonstrativno uničil. In prebrisani Antijeglič, se pravi Cankar, je isto delo izdal in prodal še v drugo. Antikidrič ni ne izdajal del, ne služil s knjigami.

A temu navkljub nereflektirani stereotipi vztrajajo, zato bo zanimivo slišati, s kakšno govorico krščanstva se bo odzval škof Uran.

Papežomanija med politika pa je dosegla enega vrhuncev, ko je predsednik Državnega sveta Janez Sušnik z delegacijo odhitel v avdienco k Janezu Pavlu II. Približno istočasno je bosikal vatikanskega poglavarja tudi Romano Prodi, predsednik evropske komisije, ki je s papežem spregovoril par besed v zvezi s sprejetjem evrospke ustave brez izrecne omembe krščanstva.

In kaj je bil razlog Sušnikovega obiska Vatikana? - Proslava petletnice drugega obiska papeža v Sloveniji! Pri Zevsovi strelici, da slovenska država praznuje obletnice, ko je kak tuj vladar stopil na slovensko zemljo!??????????????? Bomo na petletnico srečanja na Brdu bomo gledali državno delegacijo, kako se klanja kremljskemu poglavarju Putinu, in drugo, kako prinaša skromna darila zahvale ameriškemu predsedniku Bushu II., če bo kakopak izvoljen?

Toda, podobnega reda je tudi Politbarometer, ki je tokrat presenetil s podatkom, da je nameril SDS 24 vs. LDS 17 odstotnih točk. Na kritike, kako katastrofalno je napovedal voline izide: LDS 21, SDS 15, SMS 9 %, je Niko Toš odgovoril z genijalnim domislekom: Politbarometer ni instrument za napovedovanje volitev. Zdaj je odvezan vsake zmote, če edini hip, ko opazovalec lahko presodi težo njegovih ugotovitev, ne more biti merilo.

Kaj za vraga potem sploh meri profesor Toš? - Med rezultati njegovih merjenj je v oči bijoč podatek, da je 18 % vprašanih za Busha, 59 pa za Kerryja. Je to napoved ameriških volitev? Nikakor, le preverba, koga bi slovenski respondenti izvolili na volitvah.

Si predstavljate, da bi Gallup napravil konec septembra v ZDA raziskavo, koga bi na slovenskih volitvah podprli Američani: Ropa ali Janšo???????