pamflet / Bernard Nežmah: Pozabljeni svobodi govora in gibanja

Poslanska večina je sprejela zakon o dohodnini in tudi polemični del, po katerem bodo lastniki odškodninskih obveznic plačevali samo polovične obresti v primerjavi z drugimi varčevalci. Stvar resda ni socialno grozljiva, zakaj običajni slehernik pač ne bo oškodovan, saj bo davek na obresti nastopil šele takrat, ko bo varčevalec prejel nad 300 tisočakov obresti. Kdor drži v banki 6 milijonov in več, pač ni revež, v imenu katerega bi protestirali, da je oškodovan.

Dejansko je bilo ljudem, ki jim je komunistična oblast z nacionalizacijo zaplenila premoženje, za več kot 50 let odvzeta lastninska pravica do njihovih podjetij, hiš in posestev. In logika vlade je kajpak racionalna: denacionalizacijskim oškodovancem bi z drobnim privilegijem rada povrnila del izgube.

Parlamentarno vodja SD Miran Potrč protestira, češ da je vlada obdavčila skoraj vse socialne prejemke invalidov, medtem ko je širokogrudna do odškodninskih obveznic. Demagoška poteza, ki pa po svoje stoji. V času, ko oblast snuje reforme, ki znajo prizadeti ljudi z manjšimi zaslužki, bi pričakovali bolj subtilno politiko, ki ne bi iz skupine denacionaliziranih naredila privilegirane skupine. Govoriti o privilegiju teh, ki so bili za pol stoletja "okradeni", je seveda cinizem, toda, kadar sta na tehtnici dva zla: strah pred reformo pri revnejših in nepopolna poprava zgodovinskih krivic do predvojnih lastnikov, je vsekakor manjše zlo vzeti dohodninsko ugodnost bogatejšim.

Ta tema je resda bolj simbolne vrednosti, toda nakazuje nevarnost samozadovoljne koalicijske večine, ki ima dovolj parlamentarnih glasov, da sprejema zakone po svoji volji. Zaradi družbenega miru kdaj velja prisluhniti tudi nasprotnikom.

Nonšalanca oblasti je izjemno nevarna, kar je izkusila Ropova vlada, ki je poprej vzvišeno arogantno zavračala vse pomisleke tedanje opozicije. Na Gorenjskem se je primerila prava komedija, ko je minister za šolstvo Milan Zver zavrnil imenovanje Jožeta Mencingerja v Svet gimnazije Jesenice. Mož, ki je bil do nedavna rektor Univerze v Ljubljani, si je želel delovati v svetu gorenjske gimnazije. - ??? Bizarna karierna pot, pa vendar, zakaj ne, če ga veže nostalgija na šolo, na kateri je maturiral.

Tudi ministra Zvera je lahko razumeti, zakaj profesor Mencinger je oster kritik sedanje vlade. Čemu bi postavljali v šolski svet svoje nasprotnike? To oblastniki običajno ne počnejo. Pa vendar: ali ni ocena, da nekoč prvi mož največje slovenske univerze ni primeren za delu v gimnazijskem svetu, skregana z vsako prosvetno logiko??????

Ideja, da lahko oblast izkoristi pravico kadriranja na vsaki instanci, vodi v absolutno pravilo spopada med našimi in njihovimi.

Toda obstaja primer, kjer so politiki našli skupno točko. Ne koalicijski ne opozicijski poslanci se niso zdrznili nad sodbo, ki je poslanca kaznovala s petimi milijoni odškodnine, ker je v parlamentu grdo govoril o nekdanjem visokem šolskem uradniku.

Legendarni Ivo Hvalica je edini v zgodovini slovenskega parlamenta, ki plačuje astronomsko vsoto zaradi kritičnih besed, ki jih je izrekel v parlamentu.

Profesor prava in rektor ljubljanske univerze Leonid Pitamic je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izdal knjigo Država, v kateri je kot bit parlamentarne demokracije postavil popolno svobodo govora v parlamentu, pa četudi bi s svojim nastopom vršili celo najbolj kazniva dejanja, kot je veleizdaja. "Z govori izraženo poklicno delovanje v parlamentu, ako naj bo svobodno, ne more biti povod za kakršnokoli postopanje, kazensko ali civilno pravno zoper člane parlamenta."

Garant svobode je poslanska imuniteta, ki pa jo Hvalici nekdanji poslanski kolegi iz vrst LDS, niso izglasovali. - Za ceno zadovoljstva obračuna s političnim nasprotnikom so pohodili osnovni postulat demokracije!!!!

Ko je pred leti na Koroškem neki policaj tožil pisatelja Matjaža Pikala zaradi vsebine roman, v katerem se je prepoznal, so pisatelji organizirali družne akcije, s katerimi so poplačali milijonsko odškodnino. Nastopali so v imenu ideje o svobodi literarnega izražanja.

Sedanji poslanci parlamenta pa kot da nimajo nič ne z bivšim kolegom in še manj z načelno svobodo izražanja v poslanskih govorih. V pritlehni gostilniški drži: prav mu je, kaj je pa toliko gobezdal!, ostajajo pišmeuhovski. Ne zdi se jim vredno, da v obrambo svobode govora zberejo vsak po nekaj fičnikov in odplačajo kazen. A ob prvi priliki, ko jim bo denimo predsedujoči izklopil mikrofon zaradi pretečenega časa, bodo s prstom žugali, kako jim kršijo svobodo govora!

Ob dejansko svobodo gibanja pa so bili prebivalci Ljubljane ob zasedanju OVSE. Organizatorji so zaprli Dunajsko cesto in bližnje ulice za dva dni, kot da bi šlo za igro z lego kockami. Ljudstvo se bo že prilagodilo in se uro dlje cijazilo v službe in šole.

Kaj pa pravica do normalnega mestnega življenja? Pri Zevsu, zakaj sestanka OVSE niso postavili v protokolarnem objektu Brdo!!? S kakšno aroganco si stotnija svetovnih politikov podredi celo mestno četrt, okoli sebe pa postavi betonski zid in kordone policajev? Sovražna okupacija, ki v domačem prebivalstvu vidi skupine teroristov???

Ko zunanji minister Dimitrij Rupel v časopisih napiše politični članek, se nanj usuje ploha kritik. Tokrat, ko je postavil OVSE v Ljubljano, so vsi molčali.

Se je oglasil ombudsman, ki bi zarobantil v bran pravici po svobodi gibanja? Ali mestna oblast v Ljubljani, ki bi se uprla planu, da zaradi OVSE v mestu vzpostavi izredne razmere, ki jih nismo poznali niti v času osamosvojitvene vojne?

Nak, množice prenesejo vse, na ulične proteste jih prižene kvečjemu napoved, da bo vlada vpeljala enotno davčno stopnjo.