Popravki

Pravica do popravka je temelj demokratičnosti medijev. Sam sem imel srečo, da so uredniki mojega časopisa vedno objavljali vsa jezna pisma na moje tekste. Ne le tista, kjer so mi oponirali direktno imenovani v mojih tekstih, pred dobrim desetletjem celo takšno, za katerega se je izkazalo, da me je bralec napadel pod izmišljenim imenom.

Ta možnost odgovora je pač cena demokracije, pa naj si bo protipisanje še tako maleciozno. Če ima publicist pravico do svojih kritik, je v naravi dela, da prenaša tudi pisemske bumerange.

Danes je eden očitkov vladi, da si bodo njena ministrstva v odgovorih na istem mestu, kjer je bil novinarski tekst objavljen, uzurpirale pravico soustvarjalca, če ne alter-urednika. Osebno v tem ne vidim problema. Vladajoča koalicija ima takšno premoč v parlamentu, da lahko zakon po svoji volji sprejme. Če bo potem izkoristila to pravilo in denimo časopise preplavila z odgovori na netočna dejstva kot tudi na mnenjske rubrike, si bo na dolgi rok skopala lastni grob. Oblast si z golo brutalnostjo danes ne pridobi simpatij. Pomislite le na fiasco ministra Drobniča, ki za hip ni mogel več krotiti čustev!

Kakorkoli že, vladajoča koalicija ima obilo sredstev za moderiranje medijev. Vendar ji niso padla z neba, ampak iz rok LDS.

Se spomnite trenutka izpred let, ko je bila tedanja opozicija okoli SDS na dnu. Skupaj s simpatizerji iz vrst uglednih osebnosti je predlagala šest zahtev, da bi politično moč malce porazdelili. Ampak LDS je bila tedaj na višku moči: imela je veliko večino v parlamentu, močno vlado, predsednika in naklonjene dnevne medije. Tedanja opozicija je pledirala za bolj uravnotežen medijski prostor, skratka na vlado je naslovila željo, da ji finančno pomaga ustanoviti dnevni medij, ki bi ji bil naklonjen. In reakcija Ropovih veljakov? - Ignoranca z argumentom, da so mediji ja profesionalni in nevtralni. Ker v času svoje superiornosti LDS ni zmogla jasnovidnosti in prisluhnila šibki opoziciji, zdaj ta, ko je prišla na oblast, preprosto prevzema vzvode, ki jih je nastavila LDS. Tako kot danes so tudi pred leti urednike postavljali delniški predstavniki, ki jih je poprej kadrovala tedanja vlada. Kakšno presenečenje je bil izbor odgovorne urednice Večera? Urednica stranskih rubrik na Delu je prek noči postala prva dirigentka mariborskega dnevnika. Samo da osrednji mediji tega niso problematizirali.

Aktualni strah, da bo ekstenzivna pravica do popravka inhibirala medije, je prazen. Po tej logiki naj bi bilo časopisom nerodno nad potencialnim mnoštvom popravkov in bi zato začeli pisati bolj všečno. -???

Celo v starem režimu, ki je sistematično prepovedoval in onemogočal kakršnokoli kritiko oblasti, so časopisi iskali načine odpora. Študentska Tribuna je l. 1983 našla pot, kako objaviti pogled, ki so ga sodniki prepovedali. "Parola predsednika sindikatov, ki z obnovo kulta dela obnavlja stalinizem - je bil stavek, ki je pomenil nedopustno kritiko oblasti. Kako torej to objaviti?

Uredništvo je sklenilo namesto prepovedanega članka objaviti sodbo sodnikov, ki je utemeljila prepoved. Sodnikov ja ne bodo sodniki prepovedali?

Toda pozor, zdaj znova nastopi javni tožilec in sodišče, ki kot kaznivo dejanje opredeli celo javno objavo razsodbe!

Sodobni bralec bi porekel - kakšen smisel imajo te stare zgodbe iz Naftalina zgodovine? Nak, še kako smiselne so. Tedanji višji sodnik Jernej Potočar se je zapisal v zgodovino kot edini sodnik, ki je v manj kot enem mesecu dvakrat prepovedal razširjanje časopisa. Ocenil je, da bi sama objava njegove sodbe - v kateri je obrazložil, na katere paragrafe se je skliceval, ko je prepovedal objavo mnenja, da predsednik sindikatov obnavlja stalinizem - lahko povzročila hujše vznemirjanje javnosti.

Ta mož je kot sodnik vestno skrbel, da časopisi ne objavili kaj, kar bi ne bilo po godu tedanji oblasti zveze komunistov.

Od kod je danes že znano to ime? Uglajeni gospod je kot predsednik višjega sodišča v Ljubljani eden glavnih polemikov zoper zakon o javnih funkcionarjih. Pravi borec za neodvisnost sodstva!

Toda problem ni v njegovem sedanjem početju, ampak v amneziji slovenskega sodstva in odsotnosti njene refleksije. Tako tudi ne obstaja nobena študija političnega dirigiranja sojenja v zadnjem desetletju partijske diktature. Nobenega premisleka o zgodovini sodstva.

Janševa vlada je poskusila vpeljati princip, ko bi se delo sodnikov ovrednotilo z višjimi oz. nižjimi plačami. Formalno povsem nekonsistentno: zakaj novi zakon ne predvideva nagrajevanje poslancev po delovni uspešnosti? Sistem merjenja tu odpove in razumeti je sodnike, da ga odklanjajo.

Toda dejstvo je, da marsikaj v slovenskem sodstvu ne funkcionira. Vzemimo samo zadnjo sodbo Vrhovnega sodišča, ki je izpustila iz zapora estradnika Stojana Auerja. Vrhovni sodniki so namreč razsodili, da sta ga dve nižji sodbi nezakonito obsodili utaje davka, medtem ko je zabavljač v resnici samo poskušal utajiti davek. Skratka, soditi bi mu morali za manjšo raboto, kot je poskus utaje.

Dolgoletnega predsednika prvostopenjskega sodišča v Ljubljani Aleša Zalarja poznamo bolj kot vnetega borca za svoje pravice in plače sodnikov kot po vnemi borca zoper sodne zaostanke. Za velik del sodnikov so bili vsa leta zaostanki naravni pojav, kot je pomladno deževje. Nekaj, kar je, kar bo, kar se ne da spremeniti! In tako so kot neproblematično dejstvo jemali, da so bile očitno nekatere sodbe nižjih sodišč daleč od standardov vrhovnega in evropskega sodišča. Kot dokaz demokracije tako veljajo primeri, da se nekateri procesi zaradi razveljavitev sodijo po trikrat od začetka!??

Poskus zmanjšanja sodnih zaostankov po metodi Virant-Šturm, ki gradi na poskusu dodatnega angažmaja sodnikov, je resda robat in kakor stvari kažejo sam po sebi neuspešen.

Toda sodniki, ki se tako odlično organizirajo in analizirajo problematičnost zakona, ki jim kreira plače, se nikoli niso s takšno energijo, vnemo in bučnostjo lotili sistemske analize in izdelave konkretnega plana zoper sodne zaostanke.

Potem bi bila tudi vlada v zagati, ko bi uvajala novo kaznovalno politiko, ki je vpeljala inkriminacijo preveč vnetega beračenja in podobna preganjanja bagatelnosti. Ki v praksi pomenijo možnost serije dodatnih sodnih postopkov.

Ob stampedu sodb Evropskega sodišča velja spomniti tudi na prispevek državnega predsednika Janeza Drnovška, ki je pred mesecem po vsega nekaj dneh jetniške suknje pomilostil Danila Kovačiča. Kovačič, ki je v devetdesetih tožil vse povprek, in ki se nemočen zdravi na psihiatrični kliniki, se je spet jadrno prelevil v tožnika, ki toži Žurnal zaradi članka, v katerem je v ostrem besednjaku problematiziral njegovo izmikanje odsluženju zaporne kazni.