Za novo zgodovino

27. april je državni praznik, ki zgreši svoj združevalni smisel. Vsako leto na novo razplamti polemike in spore. Kdo bi oporekal, češ, da je bil nekoč združevalni dan. Dejansko, leta 1950 ali 1975 ali 1984 časopisi niso poročali o političnih strankah, ki bi protestirale zoper slavnostne govornike. Takrat je bil to praznik, na katerem so veljaki komunistične partije opevali svoje vodenje partizanskega odpora in revolucije.

Toda, ali takrat res ni imel nihče pomislekov in ugovorov? Bilo jih je mnogo in še več, le da v Titovi Jugoslaviji ni bilo svobode govora.

V času novega totalitarizma, kot trdijo nekateri, da je na pohodu, so partizanski veterani negodovali ob govoru predsednika parlamenta Franceta Cukjatija in opozicijske stranke so pisale protestne izjave.

Kakorkoli obrnemo, dan upora proti okupatorju, kot ga je slavila komunistična partija, je travmatičen za nekomunistično stran, dan odpora, ki bi vzel primat partijskopartizanski vstaji in jo razširil na vsakršen odpor proti kateremukoli okupatorjev, pa je nesprejemljiv za stare partizane in sodobno opozicijo.

Salamonski odgovor, ki bi odpravil večni spor, bi bila ukinitev tega praznika. - Horror! Revizionizem!! Neofašizem!!! bi završale parole protestne revolucije.

Cinizem zgodovine je dejstvo, da je slovenska partijska skupščina ukinila 27. april kot državni praznik že leta 1952 in potem je teklo desetletje in pol do leta 1968, ko so ga znova uzakonili kot dela prost dan. Sama komunistična nomenklatura ga je postavila na stranski tir v času, ko so kot osrednji dan upora slavili 22. julij 1941, kot dan, na katerega je počila prva partizanska puška. -???????

Toda, vrnimo se na začetek: zakaj je ta originalni praznik travmatičen za del Slovencev?

Posledica vstaje, ki jo je ekskluzivno vodila komunistična partija, je bila tudi trpka usoda, ki je prav te dni pred 61 leti pognala skoraj 20.000 Slovencev najprej v eksodus, polovico od teh pa potem še v smrt v Kočevskih gozdovih. Ta omemba je kajpak travma za propartizanski del sodobne populacije, ki poreče: nehajmo že enkrat prekopavati kosti in se ozrimo raje v prihodnost.

Isti del, ki tako rad vsako leto obuja zgodovinske spomine na partizanska herojstva, zatiska oči in ušesa pred partizanskimi grozodejstvi.

Kakorkoli se obrnemo, zgodovina je še vedno del sedanjosti. Seveda pa je velik del pozabljen; 61 let mineva tudi od dne, ko sta prenehala izhajati dva osrednja slovenska dnevnika: Jutro in Slovenec. Liberalni časnik Jutro, ki je izhajal od leta 1920, in prokatoliški časnik Slovenec, ki je prihajal med bralce že od leta 1873. Najboljša časopisa sta zamenjali dve glasili komunistične partije Slovenski poročevalec in Ljudska pravica, ki sta po 9. maju 1945 dobila status profesionalnih časnikov.

Eden najbolj črnih dni za slovensko novinarstvo. Toda, mar niso bili tudi partizanski novinarji profesionalci? Glavna urednika Poročevalca in Pravice sta bila med vojno kar partijska voditelja Edvard Kardelj in Boris Kidrič osebno!!!!

Dolgoletna tradicija časnikarstva je bila tako nadomeščena s partijskimi novinarji, ki so delovali kot družbenopolitični delavci, katerih prva naloga je bilo širjenje parol komunistične partije.

Kaj bi bila danes najbolj spontana misel? - Škoda za demokracijo, ker po 9. maju 1945 nista več izhajala časnika Jutro in Slovenec. Toda travma slovenske zgodovine sega še korak dlje: v verovanje, da je bilo za zgodovino neizbežno, da se je lahko odvila samo natančno tako, kot se je. Na Madžarskem na primer so še nekaj let po vojni sočasno izhajali stari meščanski časopisi in novodobni komunistični listi.

Očitek, da so časopisi med vojno kolaborirali z okupatorji, je protisloven, zakaj tudi francoski časopisi so izhajali pod nemško okupacijo in se pokoravali cenzuri, pa jih zato De Gaullove čete niso razpustile.

Zgodovina deluje kot travmatična bodica, pa vendar: ali jo je mogoče pozitivno vpeti v sedanjost?

John Corsellis skupaj z Marcusom Ferrarjem v naslednjih dneh izdaja slovensko inačico knjige 1945. Corsellis je bil angleški humanitarni delavec in kveker, ki je na avstrijskem Koroškem po vojni skrbel za slovenska begunska taborišča in v nekaj naslednjih letih po svojih močeh prispeval k vzpostavitvi gimnazije, šolstva, časopisja, obrtnih delavnic, zdravniških dispanzerjev in drugih institucij civilnega življenja, s čimer je pomagal koloniji slovenskih beguncev, da so si ustvarili pravo miniaturno skupnost.

Da njegovo delo v letih po vojni ni bilo cenjeno med partijskimi voditelji, je razumljivo, toda po letu 1990 so nastale okoliščine, iz katerih lahko ugledamo delo angleškega humanitarca kot izjemno grandiozno.

Ali je človek, ki je nekaj let tisočem prebežnikom pomagal ustvarjati človeka vredne razmere, prejel najvišje državno odlikovanje? Prvi državni predsednik Milan Kučan, ki je v dvanajstletnih mandatih odlikoval za cel regiment zaslužnih, Corsellisa ni opazil, in v prvih letih svojega mandata tudi njegov naslednik Janez Drnovšek ne.

Če se vrnemo k izhodišču o smiselnosti 27. aprila kot državnega praznika. Kot kompromisen praznik za vse strani je lahko le v splošni poanti uporništva proti okupatorjem, kdorkoli ga je vodil in kadarkoli se je že vršil. Kar je zgodovinski izziv za Zvezo borcev. Zveza komunistov je pred 17 leti zmogla sestop z oblasti, ali lahko to ponovi Zveza borcev z gesto, da se velikodušno odpove svoji ekskluzivni lasti 27. aprila?