pamflet / Bernard Nežmah: Horizont kronanih mačk

Predsednik Janez Drnovšek je na prijateljski obisk na grad Brdo in na izlet na Bled povabil princa Ricarda Grasettija, čemur pa je nasprotoval premier Janez Janša, ker povabilo ni bilo usklajeno s stališči države. Podjetje Grasetto namreč toži državo za debele milijone za dodatne stroške pri gradnji tunela pod Trojanami.

Mediji raztrgajo državnega predsednika, ki deluje proti slovenskim interesom v prid poslovneža druge države! Tako kot se je mesec vrtel na ražnju kardinal Franc Rode zaradi pisma predsedniku vlade, v katerem je predlagal poravnavo med državo in gradbenim podjetjem.

Tu ne bi bilo dileme, vse je kristalno jasno. Predsednik države ne more ravnati zoper dobrobit svoje države.

Seveda pa je primer le hipotetičen, zakaj princ Ricardo Grasetti je izmišljena oseba, ki pač ni lastnik gradbenega podjetja, katero je v sporu s slovenskim državnim podjetjem.

Toda realna oseba je princ Aleksander Karađorđević, ki je s Slovenijo v sodnem sporu, zakaj nekronani monarh zahteva grad Brdo, vilo Bled in druga posestva, ki jih je nekoč posedoval njegov ded kralj Aleksander Karađorđević.

Najvišji predstavnik slovenske države sprejme na uradni obisk moža, ki za velike denarje toži taisto slovensko državo!???????

Če imajo Drnovškove akcije za Darfur in proti asfaltnim bazam po podeželskih krajih humanitarni in ekološki smisel, v čem je raison vabiti princa Karađorđevića?

Res, da je Slovenija gostoljubna do Otta Habsburga, potomca zadnjega avstro-ogrskega cesarja, toda cesarič Otto je bil s svojimi političnimi nastopi v Strasbourgu eden večjih podpornikov slovenskemu osamosvajanju. In kaj je storil princ Karađorđevič za Slovenijo? - Nič.

Pač, konec leta 1989 je dal kot londonski poslovnež intervju Mladini, kar je bila v času enopartijska komunizma velika senzacija. V tistem času jugoslovanski režim ni dopustil, da bi se člani kraljeve družine, ki so med vojno emigrirali, vrnili na tla Jugoslavije. Takrat se A. Karađorđević ni boril za kraljevo lastnino, želel si je stopiti na tla domovine svojega očeta.

In kaj je tedaj počel Janez Drnovšek? Mož je bil tako kot sedaj predsednik države, le da tedaj jugoslovanske. Ga je jugo predsednik Drnovšek povabil na grad Brdo? Nak, takrat, ko bi to imelo politično težo v razpadajoči jugoslovanski diktaturi, ko bi potomcu izgnanega kralja omogočil vsaj obisk očetnjave, zanj princ Karađorđević ni obstajal.

Sedaj, ko gospod kraljevi potomec lahko brez težav pripotuje na osebni obisk v Slovenijo, je njegovemu turizmu in pravni vojni dal monarhično težo!!! Čemu? - A. Karađorđević je bil poročen z Mario Glorio, sorodnico španskega kralja Juana Carlosa, monarha, v čigar družbi se posebno rad suče predsednik Drnovšek.

Očitek vlade Drnovšku, da to simbolno poveličanje princa škoduje pravnemu sporu, je sicer votlo. Četudi slovensko sodstvo princu ne prizna pravice do vrnitve posesti, o zadevi na koncu razsodi Evropsko sodišče za človekove pravice. To je pred leti v zadevi odstavljenih kronanih glav obravnavalo zahtevo bivšega grškega kralja, da mu vrnejo nacionalizirano lastnino, in mu dalo delni prav, ko je razsodilo, da mu mora grška država izplačati 12 milijonov evrov kompenzacije.

Državni predsednik se je sicer v zadnjih tednih spremenil v prvega kritika in nadzornika vlade. En dan se odpelje v azilni center v Postojni in po preverjanju ugotovi, da je dovolj soliden, da karikira, da je azilna menza boljša od parlamentarne. Drugič se razhudi na zdravstvenega ministra Bručana, ker se je odločil za nakup miz pri Soči, tretjič ošvrkne ministra za javno upravo Viranta, da je osebno interveniral za gradnjo asfaltne baze - po osebnem srečanju z Virantom je čez par dni sodbo spremenil-, četrtič premieru Janši očita avtoritarne ambicije a la Putin. Tu je Drnovšek popolnoma zapustil diplomatsko taktnost, saj o ruskem kolegu govori v pejorativnem jeziku.

Seveda pa je za demokracijo izredno nevaren morebitni razmah avtokracije. In v takih razmerah je predsednikov glas, ki bi v ozračju enoumja izrekel kritično besedo, prav dobrodošel.

Toda, ali mediji ne obravnavajo kritično početja vlade? Ali opozicija molči in v vsem pritrjuje vladajoči koaliciji?

Nak, Drnovšek je prevzel funkcijo opozicije in medijske kritike obenem. Toda, ali je on v resnici kompetentni poznavalec demokracije?

Poglejmo dva dogodka, v katerih si je aktualna oblast uzurpirala prekomerno moč. Protestno akcijo demonstrantov pred azilnim domom je zatrla s silo, pri kateri je novinarje izenačila s "trouble-makerji". Tu je predsednik molčal. Ni uvidel klasične geste totalitarne policije, ki na shodih preganja tudi novinarje, saj celo fotografiranje in poročanje z nemirov oceni kot nedopustno ravnanje. Ni opazil, da policaji niso pustili novinarjev, da opravljajo svoje delo kot priče javnosti, ampak so jim s silo onemogočili vršenje novinarske profesije. Kar pa je zanj razumljivo, saj časnikarje očitno razume le kot hagiografe, ki pišejo glorije slavnih, ali kvečjemu kot kritike, ki z razdalje ocenjujejo politiko.

Vlada je pripravila predlog novele o referendumu, s katerim bi število podpisov za začetek zbiranja referendumskih podpisov povečala s tisoč na pet tisoč. Klasična poteza, s katero bistveno otežiš referendumsko akcijo. Od države bi pričakovali, da bi referendumsko odločanje poenostavila in pocenila, ne pa da ga drastično ovira.

In kdo se je oglasil? - Predsednik Drnovšek? Ne, poslanski vodja SD Miran Potrč je javno opozoril na hudičevo resno omejevanje pravice ljudstva, da bi lahko tudi samo, mimo parlamentarnih strank, sprejemalo zakone.

Za gospoda Drnovška je primerneje, da ostane protokolarni predsednik, kot junak, ki brani demokracijo s tem, da stopa mačkam na rep.