Nepotizem, ignoranca in cinizem

Predvolilna kampanja je iz začetnih pozitivnih predstavitev kandidatov prešla v negativistično fazo. Ljubljanska favorita Zoran Janković in France Arhar sta prejela po en udarec na račun svojih sodelavcev. Mestni svetniki LDS, ki danes podpirajo Jankovića, so pred leti podpirali županjo Viktorijo Potočnik pri finančnem kolapsu, kot je bil nakup SIB banke, medtem ko je Jankovićev sedanji svetovalec Lozej tedaj vodil celo županjin urad. France Arhar kot prislovično skrbni finančnik pa je bil soočen z dejstvom, da njegova podpornika Zbor za republiko in Nova revija nista plačala stroškov letala, ki je pred leti na predvolilni zbor pompozno kot nekakšen deus ex machina pripeljalo ministra Dimitrija Rupla naravnost iz Londona.

Ne eden ne drugi s spornima dogodkoma nista neposredno povezano, toda tudi dejanja najbližjih podpornikov so ogledalo potencialnega župana.

V zadnjih dneh pa je postal tarča kandidat Janković osebno. Mediji so namreč prinesli vest, kako je direktor Mercatorja plačal direktorju Electe milijon in pol evrov predujema leta 2003 za stavbo, ki jo je dobilo šele leta 2005. Reč bi imela status kvečjemu sporne poslovne poteze, ko bi lastniki Mercatorja ugotovili, da je šlo za škodljiv posel, od katerega je imela večjo finančno korist Electa od Mercatorja. Poslovanje nekoč Jankovićevega Mercatorja je bilo prav znano po tem, da je Mercator s svojo titansko močjo do konca neizprosno stisnil svoje dobavitelje in izvajalce, ne pa po širokogrudnih kupčijah s poslovnimi partnerji.

Toda tokrat je v igri klasični primer družinskega poslovanja: oče Janković sklene posel s sinom Jankovićem, mu plača krepak avans in to v trenutku, ko slednji ni bil niti lastnik parcele in leto preden je sploh dobil gradbeno dovoljenje. In odgovor županskega pretendenta? "Mediji spet pogrevajo staro zadevo, za posle z Electo pa sem imel privoljenje nadzornega sveta."

Zoran Janković je torej čist? Bivši predsednik NS Mercatorja Janez Bohorič je v pogovoru za nacionalko povedal, da on o tem konkretnem poslu ni nič vedel. Skratka, Janković-oče in Janković-sin sta zadevo izvedla na štiri oči.

Če zdaj projiciramo v prihodnost, ko bi Janković županjeval Ljubljani, bi po tem principu iz mestnega proračuna na štiri oči vnaprej plačal sinu, da mu zgradi neprofitni stanovanjski blok na travniku, ki bi ga v tistem trenutku imela v lasti tretja oseba!?!?!?!?!???? - Pravi učbeniški prototip nepotizma.

Ko bi denimo nekaj sličnega storila aktualna županja Danica Simšič ali pa premier Janez Janša, bi v hipu doživela glasovanje o nezaupnici.

Premier je sicer doživel poslansko vprašanje Mateja Lahovnika iz LDS, da državni nadzorniki v gigantskih podjetjih prejemajo bajne nagrade, ki pa ga je nonšalantno zavrnil, češ da poslanec pretirava. Toda evidence, ki so jih o zaslužkih nadzornikov prinesli mediji, so zanj trpke, saj podpirajo poslančeve navedbe. Če bo poslanec Lahovnik naslednji mesec spet ponovil isto vprašanje, se premier ne bo več mogel braniti z nevednostjo.

Facta bruta bodo enostavna: ali njegova stranka, ki je nekoč bičala politiko LDS, zdaj sama ravna po istih načelih, ali pa bo vlada omejila nestvarno nagrajevanje nadzornikov v velikih podjetjih v večinski lasti države.

V državi je sicer izbruhnila pravna polemika, ali je neetično, če vrhovni sodniki osebno podprejo kandidata za župana. Neopaženi pa sta ostali dve praktični sodniški peripetiji.

Na okrožnem sodišču v Ljubljani je sodišče prisodilo poslancu SNS Srečku Prijatelju 700 jurjev odškodnine, ker je novinar Jure Aleksič o njem v Mladini napisal, da je "cerebralni bankrotiranec". V obrazložitvi je sodišče sicer pritrdilo, da je poslanec dolžan trpeti večjo kritiko, vendar pa na račun njegovega dela, ne pa na račun žaljive vrednostne sodbe o njegovi osebnosti.

Pri Zevsu, v katerem letu pa smo? Leta 1995 sem sam o tedanjem ljubljanskem županu Ruplu napisal, da ga je očitno zadela demenca, da zapada v shizofrenijo in da govorice o njegovi demenci niso natolcevanja, in prislužil mesec zapora, pogojno eno leto. Sodišče takrat ni prisluhnilo moji obrambi, da so bile moje besede samo izpeljani ironični odgovor na Ruplove javne nastope. Toda, ko sem se v pritožbah skliceval na sodbo Evropskega sodišča, ki je oprostilo avstrijskega novinarja Oberschlicka, ki je o koroškemu glavarju Haiderju napisal, da je idiot!, ker je bil to odgovor na Haiderjeve besede, da so se nacistični vojaki leta 1942 borili po Evropi za svobodo, je evropske pravne standarde prevzelo tudi slovensko Vrhovno sodišče in zadevo razveljavilo. Pač po logiki: če novinar žaljivo odgovori na politikova početja, je to v demokratični družbi sprejemljivo.

In kaj je storil Aleksič? Je pisal članek zato, da bi žalil Prijatelja?

Nak, ko je Prijatelj v parlamentu v kontekstu nasprotovanja zakonu o istospolnih partnerstvih delal infantilne grimase na račun geja, ki bi prišel po otroka v šolo, je Aleksič v njegovih frisih uzrl cerebralnega bankrotiranca. Klasični primer trde politične kritike, ne pa gostilniškega psovanja!

Toda šokantno je, da sodnik okrožnega sodišča ne pozna niti slične sodbe Vrhovnega sodišča, niti ne sledi primerljivim sodbam Evropskega sodišča, ampak se obnaša ignorantsko, kot da se je pravo začelo šele z duševnimi bolečinami poslanca Prijatelja.

Cinično je kajpak, da je danes zaradi "neetične" podpore Arharju deležen kritik vrhovni sodnik Mitja Deisinger, ki je konec devetdesetih z več razsodbami v prid novinarjem tlakoval evropsko sodno prakso, ki pa jo danes konkretni sodnik očitno ne pozna.

Sicer pa je prav te dni Slovenka postala predsednica mednarodnega sodniškega združenja - vrhovna sodnica Maja Tratnik. Znamenita sodnica, ki je v osemdesetih prepovedovala tudi posamezne številke časopisa Mladina, je leta 1983 izdala zgodovinsko prepoved razširjanje časopisa Tribuna, št.12/13.

Zakaj? - Ker je časnik hotel objaviti članek, s katerim bi žalil tedanji državni komunistični vrh? Nikakor, časopis je hotel objaviti samo sodbo sodišča, ki ga je pred tem že enkrat zaplenilo. Ergo, sodnica, ki je pred četrt stoletja prepovedala javno objavo sodbe, sodnica, ki je razsodila, da bi bila že javna objava sodbe kaznivo dejanje, je danes predsednica asociacije demokratičnih evropskih sodnikov. Cinizem sodniškega združenja.