Nova stranka

Vprašanje, ki vseskozi kroži: ali mislite, da bo nastala nova stranka? V parlamentu že zdaj sedi sedem strank, še ducat in več pa je strančic in gibanj, ki vseskozi upajo, da dožive trenutek, ko jim naslednjič uspe parlamentarni preboj.

Zato tako spraševanje v resnici ne meri na novo stranko kot tako, ampak na vznik velestranke, ki bi na prihodnjih volitvah lahko zagrozila s prevzemom oblasti.

Ko torej politiki in komentatorji premlevajo ta scenarij, iščejo imena, ki jih pobirajo iz ropotarnice že znanih in etabliranih političnih voditeljev: od Milana Kučana, Janeza Potočnika mimo Zorana Jankovića, Gregorja Golobiča in podobnih. A kaj je pravzaprav kriterij te perspektive? - Osebnosti, ki so v nedavni zgodovini dosegala vrhove priljubljenosti in strankarske moči.

Od kod pa sploh izvira to skorajda manično iskanje? - Iz stanja, da aktualna koalicija premočno vlada brez omembe vredne opozicijske alternative. Celo sami politiki iz vrst LDS in SD za prihodnost ne napovedujejo ostrega blokovskega spopada, ampak si v najboljšem obetajo, da zberejo spodobno število glasov, zaradi katerih bi jih moral stari-novi premier Janez Janša povabiti v vlado.

Odgovor, ki se sam ponuja, je, da bi nezadovoljni člani LDS, ki serijsko izstopajo iz stranke, osnovali novo stranko liberalnih liberalcev LLDS. Toda namesto te logične poteze lahko opazujemo, kako veljaki LDS resda spektakularno odhajajo iz stranke, a ostajajo v poslanskih klubih LDS, celo ohranjajo funkcije v parlamentarnih komisijah, ki pripadajo LDS. So torej hkrati v stranki in zunaj nje.

Kar je v resnici zelo preudarno. Zakaj neki bi strankini politiki, ki so na zadnjih ljubljanskih volitvah od 15 padli na 5 izvoljenih svetnikov, naslednjič dobili več glasov, ko bi šli na volitve razdeljeni na LDS in LLDS? Še huje: zakaj bi neuspešni kandidati postali zmagovalni, zgolj zaradi tega, ker bi se razdelili na pol in kandidirali na dveh listah?????

Da bi iz dveh porazov nastala ena zmaga?

Vsekakor brezupni primer. Pa vendar, ti pogledi se vseskozi vrtijo v krogu, saj v resnici sploh ne razmišljajo o novem.

Z veliko več političnega občutka je odreagiral veljak SDS Jožef Jerovšek, ko je na zadnji seji parlamenta napadel nasprotnike novele zakona o fitofarmacevtskih sredstvih s tako srditostjo, kot je nikoli niso doživeli poslanci opozicijskih LDS, SD in SNS. Označil jih je za eko fundamentaliste, ki da so enako nevarni kot islamski fundamentalisti. V teoretikih in eko aktivistih je očitno ugledal potencialno izjemno politično silo.

Raziskovalca Anton Komat in Gorazd Pretnar sta kajpak ogorčeno poskočila in poslanca obtožila, da Slovence, ki se zavzemajo za zdravo hrano in okolje, za čisto pitno vodo in ohranjanje biodiverzitete, opisuje kot nevarne islamske fundamentaliste ter s tem spodbuja sovraštvo in nestrpnost do drugače mislečih!!!

Zgodovinski dogodek: prvič v neodvisni Sloveniji je dobilo neko gibanje tako usodno družbeno težo. Doslej smo bili navajeni zelenih škricov, ki so na vsake kvatre nastopali v zelenih suknjičih, s floskulami o lepi naravi ter nasprotovali jedrskim elektrarnam, potem pa so do poniknili do naslednjih volitev.

Če smo doslej opazovali efemerne zelene stranke, katerih politično popularnost so lahko izmerile kvečjemu lekarniške tehtnice, se je skupina okoli Komata predstavila kot dinamično gibanje, ki je postavljeno zelo racionalno, zna organizirano nastopati v javni polemiki z močnimi argumenti in je vztrajno na dolgi rok. Anton Komat se ni včeraj spomnil, da pesticidi škodujejo zdravju, ampak se s tem problemom ukvarja več kot desetletje, ga raziskuje, pojasnjuje in na svoji koži propagira bolj avtentično sobivanje z naravo.

Simptomatično je, da je zoper Jerovškov govor takoj protestirala LDS v podobi Liberalne akademije. Se je tudi sama stranka doslej izkazala z okoljevarstvenimi temami? Nak, razen dejstva, da je pred dobrim desetletjem k sebi priključila parlamentarni del Zelenih, se ne spomnimo zaskrbljenih obrazov Antona Ropa, Dušana Kebra, Marka Pavlihe, Majde Širca ali Jelka Kacina, ki bi iz leta v leto pripovedovali o nevarnem razmahu pesticidov in njih posledicah za pitno vodo in človeško zdravje.

Sicer tovariška gesta podpore liberalne akademije Komatu in njegovim učinkuje kot refleksna akcija, po kateri LDS podpira vse, ki so v sporu z vladajočo koalicijo oziroma brani temeljno svoboščino do izražanja političnega, okoljevarstveniškega prepričanja.

Vendar na ravni vsebine med SDS in LDS ni usodnih razlik, če izvzamemo nekaj ognja, ki ga je v dani zadevi v parlamentu pokazal poslanec Pavle Gantar. Ekologi so namreč tudi proti frenetični gradnji avtocest, medtem ko se SDS in LDS razlikujeta samo v detajlih okoli koncesij in kreditnih poroštev.

Parlamentarne stranke eko teme jemljejo le kot politično reklamo. Mestna LDS je z nekdanjo županjo Viktorijo Potočnik vpeljala dan kolesarjenja: 364 dni na leto živiš kot običajno, en dan pa poješ himno kolesu in pešačenju.

Politična filozofija Komata pa ni priložnostni slogan, ampak dramatično drugačni način bivanja, s katerim se lahko v večji ali manjši meri dejansko identificira precejšen del prebivalstva.

V Ljubljani na primer pod novim županom vlada ideja, katera vsa zemljišča bi lahko prodali za gradnjo novih stanovanjskih blokov in poslovnih središč, ni pa slišati o konkretnih projektih, ki bi dvignili kvaliteto zraka, ki ga dihajo meščani, kvaliteto vode, ki jo pijejo, kaj šele o ohranjanju zelenih površin.

Pa je enačba zelo preprosta: več ko bo ljudi in prometa natrpanega v ljubljanski kotlini, nižji bo standard eko življenja. Župan Janković si kot prototip jemlje več milijonsko Barcelono, velemestni Babilon, ne pa denimo švicarske Ženeve, ki je podobna Ljubljani tako po številu kot po redki posebnosti, da nudi meščanom pogled s prostim očesom na zasnežene Alpe. Toda Ženeva je rigorozna v samoomejitvi po pretiranem širjenju mesta.

Doslej je kot splošna vrednota Slovenije štela njena diverzificiranost, ko je ob osamosvojitvi v glavnem mestu živela komaj desetina prebivalstva. Sodobna realnost pa gre v radikalno centralizacijo Slovenije; zadošča jutranji pogled na neskončne kolone avtomobilov, ki se iz vseh strani valijo na delo v Ljubljano.

Kaj pa če vrednota življenja ni bivati v mestnem termitnjaku? Če se uspešnost županov ne meri po številu na novo postavljenih zgradb?

Če lahko katera stranka razširi drugačne ideje in vrednote bivanja, so to prav Komatovi ekofili.