Simpatični geto

Pismo Andrijane Starina Kosem govori o nečednostih vlade pri poskusih vplivanja na medije, kar je kajpak spravilo v navdušenje opozicijo, ki kaže na črnega račka - Janšo. S stališča politike povsem razumljivo, toda poanta dobrih in slabih oblastnikov je vseeno preveč pravljična. Na eni strani torej nekdanji dobri vladarji (SD, Zares, LDS), ki da niso zlorabljali medijev, na drugi nova oblast (SDS), ki manipulira medije. -???

Noam Chomsky v svojih študijah o množičnih medijih ne pozna te dihotomije. Nikoli ne govori o dobrih medijih in še manj o dobrih lastnikih. Zanj so televizije in časopisi le sredstvo manipulacije v rokah multinacionalk, še vlade so samo njihov politični podaljšek. Če kdaj koga opiše s simpatijo, je to kvečjemu izjema med novinarji. Dober je torej lahko le posamezni pisec ali reporter.

S pismom nekdanje državen sekretarke v resnici ni kaj početi. Pač, kolikor učinkuje kot streznjenje. Medijske kritike donedavne politike "Dela" so namreč izhajale iz stališča, da se Janševa vlada vmešava v uredniško politiko, da je pogoj za neodvisne medije zasebno lastništvo nad medijem. Z izjemo profesorice Sandre Bašić, ki je izpostavljala zoprno chomskijansko dejstvo, da medije upravljajo lastniki, najsi bodi vladni ali zasebni.

Gospa Starina Kosem je elegantno razpihnila iluzijo, ko je zagotovila, da bosta sedaj ona in vrhovnik "Dela" Danilo Slivnik pod nadzorom "Pivovarne Laško" garant neodvisnosti. Potemtakem včeraj ista ona in isti vrhovnik pod vplivom Janše nista branila profesionalne samostojnosti "Delovih" novinarjev in urednikov? Ergo, poslednji branik demokracije je v resnici "Pivovarna Laško". - !???

Toliko protislovij, da se na njih ne da graditi ničesar. Vendar pa to usmeri pozornost na netematizirani prevzem časnika "Delo" s strani laških pivovarjev. Nobenega protesta in nikakršnih skrbi za medijsko neodvisnost ni vzpodbudila vest, da je ena sama firma praktično sto odstotni lastnik največjega slovenskega dnevnika. In če jutri hipotetično "Krka" kupi ljubljanski "Dnevnik", bomo dobili ideal medijske svobode???

Sicer pa, da ne bo tema skrupuloznih analiz le "Delo", poglejmo na naslovnico "Dnevnika" z dne 29. maja. Veliki naslov, ki dominira na prvi strani, pravi: "Po Drnovšku se je Janša spustil v vojno še s Kučanom". - ?

Je konec maja na Slovenskem res divjala vojna? Za vojno so namreč žal potrebne smrtne žrtve, uničena poslopja in vojne grozote. Nič od tega ni divjalo tedaj po Sloveniji. "Dnevnik" je očitno poročal o vojni, ki je nihče ni opazil. A ne le to, celo metaforična uporaba samostalnika vojna ni upravičena, zakaj celo radikalni antagonizem med dvema akterjema ni vojna, ampak kvečjemu spopad. Predvsem pa poanta, da je Janša začel vojno s Kučanom, pomeni pravo nasilje nad pomenom besed.

Četudi bi sporu med Janšo in Kučanom rekli pesniško vojna, pa vojne pač ni začel Janša. Faktično natančno se da določiti, da je Kučan prvi omenil Janšo. Zakaj potem časnik piše, da je vojno začel Janša? Skregano z dejstvi, a v funkciji graditve militantnega lika Janše, ki je včeraj začel vojno z Drnovškom, danes jo vodi proti Kučanu, jutri ...

Medijsko zlorabo jezika je sicer natančno opisoval srbski lingvist Ranko Bugarski, ki je takoj po srbskem zavzetju Vukovarja 1991 analiziral časopisne članke, ki so poročali, kako so srbske enote s tem, da so obkolile in napadle Vukovar, mesto uspešno obranile. On je to imenoval - posilstvo jezika!

Na ravni dejstev je vsekakor neizpodbitno, da pod novo vlado marsikateri medij dobiva bistveno manj reklam od velikih podjetij. In da je to oblika nadzora oziroma kaznovanja medijev.

Toda, ali je to res iznajdba Janševe vlade? Pred dobrim desetletjem je po mesecu dni obmolknil "Jutranjik", njegov urednik Slivnik je takrat tožil, da ga oglaševalci sistematično bojkotirajo. Podobno "Mag" in "Demokracija". A takrat to ni bila tema splošne novinarske refleksije.

Solidarnosti med medijskimi hišami ni bilo ne nekoč ne danes. Mediji so si pač med seboj dlje kot do politike. Tudi nismo še prebrali natančne študije, ki bi prikazovala prerez oglaševanja po posameznih medijih pod Drnovškovimi vladami, pod Ropovo in pod Janševo. Šele tak pregled bi lahko faktografsko natančno ugotovil, v kakšnih obsegih so posamezne vlade različnim medijem rezale oglaševalske kolače. In posledično omogočil hierarhično lestvico najbolj ekstremnih vladnih intervencij v medije.

Sicer pa množični mediji niso nikoli eksaktna ogledala stvarnosti, demokratično atmosfero ustvarja šele njihova številčnost in raznolikost.

A zadnjo napoved ljubljanskega župana Zorana Jankovića, da bo na obrobje mesta preselil romske skupine, so mediji poročali unisono. Zgolj kot faktično dejstvo, da bo tja naselil posebne skupine, ki moteče in negativno vplivajo na okolje in vodovarstveno območje.

Klasični akt fašistične segregacije, ki je Jude, Sinte in Rome naseljevala v geta!!!!!!!!! Zgolj na osnovi etiketiranja, brez študije, ki bi morebiti dokazovala, da je pod žalskim barakarskim naseljem Romov ogrožajoča kontaminacija podtalnice. A tudi v takem primeru je reč skregana z razumom. Fatalne onesnaževalce vode velja sankcionirati, ne pa jih preseliti deset kilometrov stran, kjer je polucija dovoljena. Predvsem pa v pravni državi ne more celotna skupina doživeti sankcije zaradi morebitne deviantnosti posameznikov.

Stranke LDS, Zares in SD, ki drugače vneto proklamirajo integracijo Romov, ob napovedanem Jankovićevem getu molčijo. Ex-ombudsman Matjaž Hanžek, ki javno izraža nezadovoljstvo nad aktualno vlado, v tem primeru ne protestira, profesor Ljubo Bavcon, ki često brani človekove pravice, zadnjič celo agentov tajne policije "Sova", ostaja tiho v zadevi ljubljanskih Romov.

Simpatične so bile le osrednje televizije, ki so prikazovale posnetke iz Tomačevega, kjer so romski domačini prosvetljeno protestirali, zakaj jih nameravajo seliti vse skupaj v geto, zakaj ne preselijo vsako družino v drugo sredino.