Diktatura industrije prostega časa

Tragedija pred Globalom, kjer je mladostnik obležal mrtev pod pestmi varnostnika, je sprožila spontano in izjemno solidarnost ljudstva in odprla vprašanje nesamoumevnosti nasilja redarskih služb. Toda politični akterji so smrt v hipu speljali na svoj mlin. Zdaj bodo v parlamentu tolkli drug drugega, kdo da je bil ovira za sprejetje drugače zakonodaje o varnostnih službah. Naenkrat je osrednji in edini problem le v službi varovanja. Ko bi imeli bolj profesionalne varnostnike in večji nadzor nad njimi, bi do tragedije ne prišlo.

Pa vendar, kako naj bi bil videti profesionalni varnostnik? Kot duhovit in razgledan študent asketske postave? Varnostnik je po definiciji gorila, nekdo, ki uteleša surovo moč. Silaka pa bo najbolje predstavljal ta, ki je izkušen pretepač, ki se ne boji konflikta, ne udarca po nosu, ne vonja krvi.

Osnovno vprašanje gre v drugo smer: zakaj Lipe, Globali in podobni sploh potrebujejo krdela goril?

Zakaj se po preddverju Filozofske fakultete ne sprehaja skupina plečatih varnostnikov? Pa je v stavbi kdaj tudi več tisoč ljudi.

Primerjava je kajpak pretirana, zakaj šolska komunikacija ni enaka masovnemu žuru sredi noči. Toda fenomen mega diskotek, kjer se zbirajo množice mladih, je po številčnosti podoben cerkvenemu romanju, ali pa partizanski proslavi. Povsod se znajdejo trume obiskovalcev, nastajajo silne gneče, pa vendar: nismo še prebirali, kako je varnostnik knokavtiral ženičko, ki se prerivala, da bi čim prej prišla do oltarja na Brezjah, ali pa, kako je redar zbrcal starega partizana pod spomenikom Dražgoški bitki.

Zanimivo, ti veliki shodi nimajo težav z izgredi, so odlično samoorganizirani in potekajo v tovarištvu in v največji toleranci do drug drugega.

Resnica Globalov je očitno precej preprosta: to so kraji, ki sami producirajo veliko mero agresivnosti. Ne nazadnje, zakaj pa ti lokali plačujejo orjake, če ne zato, da mirijo razvnete strasti med samimi obiskovalci?

Skratka, mega diskoteka pod starim ali pod novim zakonom o varnostniki je isti kraj, na katerem je nagomilana takšna količina obiskovalcev, da se po naravi stvari spremeni v komunikacijsko agresivno bombo!

Poglejmo identično prizorišče, kot so športni stadioni. Na zadnjih velikih tekmah slovenske nogometne reprezentance se je za Bežigradom zbralo po dobrih deset tisoč navijačev. Zakaj ne 15 ali kar 25 tisoč? NZS bi si bogato mela roke, saj bi podvojila zaslužek s prodajo kart. - Ja, na Plečnikov štadion pač ne gre toliko ljudi. Res? Leta 1971 je nogometna Olimpija igrala v pokalu evropskih pokalnih prvakov s slovito Benfico, za katero je igral legendarni goleador Eusebio. In za Bežigradom je navijalo več kot 28.000 gledalcev!!!

Zakaj torej omejitev na vsega deset tisoč navijačev za časa Katančeve ere? - Preprosto, mednarodni normativi, ki so narejeni v prid varnosti obiskovalcev, so tako strogi, da dopuščajo bistveno manjšo gnečo na tekmah. Seveda ne z namenom, da bi klubi zaslužili manj, ampak iz varnostnih razlogov, da preprečijo izgrede, ki jih sproža prav prevelika koncentracija razvnetežev, ki se znajdejo na istem mestu.

Medtem ko sta zdajšnja in prejšnja vlada izpričali nepopisno skrb za zdravje človeka, ko sta sprejemali zakone, ki omejujejo pitje in kajenje, ko po vsej Evropi veljajo rigorozna pravila glede števila navijačev na športnih stadionih, pa nobene ideje o varnosti v diskotekah. Naj torej policija pošlje tako kot na hokej tekme eskadron specialcev, ki bodo v čeladah, z bikovkami in šlemi stali v vrsti pred Globali? Ne, strategija je preprosta: število ljudi, ki se lahko gnetejo po lokalih, je limitirano. V kinematografih je enostavno: na predstavo spustijo samo toliko gostov, kot je prostih sedežev. Zakaj diskotekam dopuščati, da po mili volji goste pretvarjajo v sardine? Mediji so o tragedijah resda na veliko poročali, ni pa bilo zaslediti, kakšne profite kujejo lastniki diskotek, ne vprašanj zakaj mestne in državne oblasti dopuščajo, da na račun varnosti obiskovalcev vladarji diskotek vlečejo sanjske zaslužke. Zakaj torej učinkovitih pravil s športnih prireditev ne prenesti v diskoteke????????????????????????????

Ko gostilničarji tarnajo, da je obisk upadel zaradi prepovedi kajenja, so oblastniki neomajni. Zdravje je vredno več od polne gostilničarjeve blagajne. Ko pa so v igri mega diskoteke, tam ni nikakršnih omejitev ne strogih standardov, koliko vstopnic lahko prodajo na večer, koliko prostora mora priti na posameznega obiskovalca, da ima diskoteka obratovalno dovoljenje.

Vendar pa ostaja odprto ključno vprašanje: zakaj množice tako rinejo prav v tistih nekaj zabaviščnih lokalov, v katerih plačujejo po 5 evrov samo zato, da lahko vstopijo skozi vhodna vrata?

Sociološko neizpodbitno dejstvo je, da se ljudje radi družijo in zbirajo. Toda trenutno na račun zbiranja mladih služi mastne novce peščica lastnikov lokalov in industrija prostega časa. In prav to je odgovornost mestnega župana in tudi kakšnega izmed ministrov.

Ali še drugače: s katero skupino mladih se je najbolj spopadalo ljubljansko županstvo? Nekoč z metelkovci, medtem ko so trenutno največji trouble-makerji alternativni umetniki, ki snujejo svoje delovne in družabne prireditve v prostoru v bivši tovarni Rog. Preveč so dejavni, preveč agilni, preveč ustvarjalni v stavbi, ki bi jo mestna oblast raje prodala za poslovne in stanovanjske prostore.

Župan je poslal nad njih sile reda, ker da je nevarno, če se zbirajo v večjem številu. Toda, ali je mesto naredilo v minulem desetletju kakšen resen korak v smeri organizacije druženja mladih? So županje in župani ter ministri

sistematično obnavljali športna igrišča, na katerih bi se lahko zbirala mladež? So jim mar predajali mestne in državne stavbe, v katerih bi lahko vodili organizirane aktivnosti?

Če se vprašamo po spominu na preteklost: kaj je bilo najboljše v času partijske diktature? SD, nova stranka stare partije, ki vseskozi brani partizanske in ideološke vrednote starega režima, ni nikoli propagirala obnovitve sistema športnih društev Partizan, ene najbolj simpatičnih institucij minulega obdobja. Društva, ki so gojila serijo različnih športov, v katere se je vključevala mladež bolj ali manj brezplačno. Društva, kjer ni bil moto le zaslužek organizatorjev z mesečnimi plačili udeležencev ali vrhunski športni rezultati, ampak so bila kraj tovariškega odraščanja in skupnega bivanja. Kar niti ni bil izum partije, po podobnih načelih so delovali predvojni Sokoli in Orli.

Tragedija pred Globalom je vsekakor priložnost za širok družbeni razmislek, ali življenje pustiti v roke komercialni industriji prostega časa, ali na novo poiskati alternativne oblike druženja.