Predvolilna preobračanja

Še nekaj mesec nazaj so si stali vsaksebi. Na eni strani Pahorjeva SD, ki je skupaj z Zaresom in Desusom podpirala predsedniškega kandidata Danila Türka, in na drugi osamljeni Mitja Gaspari s polno pomočjo LDS. Po prvem krogu predsedniških volitev je tudi LDS podprla Türka, medtem ko je povsem svojsko ravnal Gaspari, ki je ostal zvest sebi in ni podprl nikogar. Gesta, ki mu je celo navzlic volilnemu porazu dvignila kredibilnost osebnosti, ki ne odreagira na strankarski poziv.

Toda, komaj ko je LDS poravnala stroške njegove kampanje, ga vodja SD Borut Pahor že predstavi kot svojega kandidata za podpredsednika vlade. In gospod Gaspari postane prototip človeka za vse funkcije: nekoč namestnik guvernerja Narodne Banke Jugoslavije, potem finančni minister Drnovškove vlade, nato poslanec LDS, zatem ob podpori LDS guverner Banke Slovenije, spet ob pomoči LDS kandidat za predsednika, zdaj po Pahorjevem degažiranju - podpredsednik potencialne vlade.

Na nobenega od teh visokih položajev ne prideš sam od sebe brez izdatne pomoči najmočnejših političnih strank!

A tu sta še dva akterja. Najprej prvi mož socialnih demokratov Borut Pahor, ki se je v zadnjem letu specializiral za prevzemanje politikov iz vrst konkurenčne LDS. Po dolgih pogajanjih ji je pomladi speljal četverico iz samega vrha. Podpredsednika parlamenta Marka Pavliho, enega najbolj agilnih vodij parlamentarnih odborov Milana Cvikla, izpostavljeno poslanko Darjo Lavtižar-Bebler ter samega donedavnega predsednika LDS in bivšega premiera Antona Ropa. Sedaj ji izmaknil še trofejnega Gasparija. Predsednik Pahor kot da vseskozi tuhta, kako bi veljake LDS na skriven način ob kariernih ponudbah privabil v svoj tabor. Klasični zgled političnega mešetarja.

Zato drugi akter preseneča s svojo trpežnostjo, kot da bi ga vodila krščanska ideja dobrohotnega prenašanja trpljenja in ne filozofija liberalizma. Karkoli storijo LDS, ta vdano prenaša, kako jo režejo pri živem telesu. Še vedno je trdna zaveznica istega Pahorja, ki počne vse, da bi njeno vlogo zmanjšal na raven satelitske stranke.

Povsem iracionalno, razen če ... Ja, razen če, to ni posledica tajnega dogovora. Leto nazaj je SDS kraljevala na javnomnenjskih lestvicah popularnosti, medtem ko je nekdanja vladna voditeljica LDS drsela navzdol, predvsem pa se nikakor ni uspela afirmirati kot resna alternativa SDS. Vse, kar je očitala SDS, je sama še v večji meri počela pred tem dolgo desetletje. Tudi SD kot dedič stare Zveze komunistov zlepa ni bila uzrta kot alternativni novum prihodnosti. Toda razpad LDS na LDS in Zares ter množični prebeg poslancev LDS v vrste SD, je obrnil politično perspektivo.

Če je bil pred tem glavni politični dispozitiv: nova Janševa koalicija versus premagana politika LDS in podpornikov, ki je vladala desetletje, je naenkrat perspektiva dobila drugačni poudarek: stara vladajoča koalicija okoli SDS versus nova formacija okoli nadgrajene SD z novima zaveznikoma Zaresom na čelu z Golobičem in LDS na čelu s Kresalovo.

Nominalno v 99 odstotkih stari obrazi, toda zaradi nekaj novih oseb ter na novo premešanih strank odločen učinek dramatičnih političnih sprememb.

Na drugi strani vladajoča koalicija poka po šivih. Potem ko so se vladne stranke družno odločilo za prodajo Telekoma, sta zdaj voditelja Desusa in SLS Janez Erjavec in Bojan Šrot obrnila še včerajšnje poglede svojih strank. Reč je strukturno razumljiva, zakaj zgodovina parlamentarnih volitev kaže, kako je največja vladna stranka LDS tako leta 1992, 1996 kot tudi 2000 celo pridobila nove glasove, medtem ko so njeni partnerji, ki so tvorili zmagovito koalicijo na volitvah izgubljali poprejšnje glasove.

Skratka, železni princip je dejstvo, da stranke potrebujejo prepoznavnost, ki pa jo zdaj poskušajo doseči z distanco do vladajoče SDS.

SLS, ki dolgo po prihodu Šrota na njeno čelo ni prinesla novih vsebin politike, zdaj prihaja v center pozornosti s prevzemi. Najprej, ko je Šrot v svoji pisarni botroval odcepu Pečetovega od SNS, te dni pa spet v pisarni SLS, v kateri je najavil združevanje s Stranko mladih Slovenije. Zadnja vest je udarila kot pravo presenečenje: stranki, ki v preteklosti nista nikoli kazali kakšnih skupnih interesov, sta zdaj pred kamerami z besedami svojih vodij govorili o skupni skrbi za okolje. Pri Luciferju!, saj ju druži le indiferentnost do polucije! Zadošča, da pogledate v Celje, kjer so civilne iniciative doslej neuspešno pritiskale na župana Šrota, pod čigar županjevanjem se lepo bohoti kemična industrija s svojimi spornimi odplakami v zemljo.

Zgodovinske besede novega prvaka SLS so sicer tiste o praznem hlevu, ki da ga noče zapustiti vnukom, ciljajoč na konec politike o prodaji državnega premoženja. Seveda pa pogled v prihodnost ne seže do vnukov, ki bi ga vprašali, zakaj jim zapušča s kemičnimi odpadki kontaminirano zemljo in podtalnico.

Je pa posledica zaostrenega predvolilnega boja za državljane blagohotna. Ob inflaciji in grožnji socialnih protestov je vlada spremenila svojo politiko, ko se je odločila drastično zmanjšati vojaški proračun. A ne samo svojo, tudi svoje predhodnice Ropove vlade, ki je po referendumu za včlanitev v NATO sprejela natovske zahteve o določeni višini proračuna, ki je namenjen vojaškim zadevam.

V deželi je zavladalo splošno navdušenje nad zmanjšanjem vojaškega proračuna, nad čimer se raduje celo oseba, ki bi morala gledati mrko, v skrajni smrtnosivi barvi. Obrambni minister Karl Erjavec je celo najbolj razigran, ko najavlja klestenje proračuna svojega ministrstva. Epohalni paradoks: najprej je velika večina državljanov glasovala za slovensko včlanitev v NATO, ki je implicirala velike vojaške izdatke, zdaj pa praktično ista množica slavi drastično zmanjšanje nakupa vojaške opreme!????????

Pri čemer bi pričakovali minimalno konsistentnost, denimo obrambnega ministra in šefa Desusa Karla Erjavca, ki bi naznanil, da se zavzema za izstop iz NATO zveze.