Časovni vrtiljak

Umrl je bivši državni predsednik Janez Drnovšek. Ob njegovi smrti so njegovi nekdanji ministri in tovariši iz vrst LDS pripovedovali, da pri njem ni šlo za dve obdobji, da je bil v resnici ves čas enak, le da je v zadnji predsedniški fazi bolj radikalno realiziral svoje poglede.

Zakaj je bil poprej ohromljeni Drnovšek? Odgovor je šokanten: aparat liberalne demokracije je bil očitno torej ta, ki mu je diktiral premiersko politiko.

V zadnjem mandatu je izpostavljal dve lastnosti: sposobnost sočutja in vzvišenost do materialnih dobrin. Ko je z zabojnikom prišel pred mrazom reševat Strojanove ob predprejšnjem Božiču, je zastavil predsedniški ugled. Oblečen v usnjen jopič se je z vsem srcem prepiral z vaščani Ambrusa v imenu krščanske ljubezni do sočloveka. V splošnem vpitju je odložil predsedniško moč in spregovoril kot angažirani človek. Ne Janez Stanovnik ne Milan Kučan nista hodila na svojo pest v takšne izgubljene misije, kjer bi se borila sama zoper množico, in tega zagotovo ne bo počel uglajeni gospod Danilo Türk.

Toda letos mineva 16 let od pojava izbrisanih, ki ga je izvedla slovenska vlada. In 10 let je Janez Drnovšek načeloval vladam, ki so teptale človečanske pravice skoraj 20 tisočem ex-jugoslovanskim nesrečnikom. Pa tega problema nikoli ni uzrl.

V svojih delih in na spletnih straneh je kot predsednik posvečal skrb za lačne po svetu in bičal pohlep po bogastvu. Zdaj ko je imel kot orožje le besede, toda ko je celo desetletje vladal kot premier, ki bi take ideje lahko udejanjal, je sedel križemrok. Šele te dni parlament sprejema zakon o delitvi dobička podjetij tudi med zaposlene. Pod Drnovškom so uspešna podjetja svoje profite prelivala le med menedžerje in njihove nadzornike. Takrat je bilo bogokletno deliti bogastvo med delavce, ki so ga soustvarjali.

Kot prvi nadzornik Luke Koper pa je z bajnimi nagradami prosperiral tudi njegov tesni sodrug in ex-minister Miha Kozinc. Ta je bil sredi devetdesetih odstavljen po znameniti afer R + 3, ko je kot predsednik posebne komisije podeljeval izjemne kredite ministrom in krogu administracije po bistveno nižjih privilegiranih obrestnih merah, kot so jih podeljevala banke navadnim državljanom. Po smrti Drnovška pa je pred kamerami nastopal kot njegov prijatelj, ki je zgovorno pripovedoval, kako mu je umirajoči Drnovšek še na zadnjem obisku na Zaplani razkrival plane za svoje bodoče počitnice. - Sočasno je pod napisom osebni zdravnik spregovoril tudi kirurg Zoran Arnež, ki pa ni zmogel artikuliranega govora, zakaj bolečina nad izgubo ga je silila v jok.

Škoda, da Drnovšek ni zapustil poslovilnega pisma, v katerem bi poleg želje po intimnem pogrebu izrazil željo, da iz njega ne delajo kulta osebnosti. Množičnim neotitoističnim idejam o preimenovanju trgov in ulic po njem se pridružujejo ljubljanske županske abote, da bi ga kot mrtvega razglasili za častnega meščana. Manjka samo še predlog kakšne izmed univerz, da mu posthumno podeli častni doktorat.

New York Times je o njem zapisal, da je bil član komunistične partije, vendar sam nikoli ni bil komunist. Drnovšek uradno ni izstopil iz partije, v enem intervjuju je izstop prikazal kot formalizem, ko od srede osemdesetih ni več plačeval partijske članarine. Toda uradno je izstopil iz LDS. Parafrazirano je bil torej član liberalne demokracije, vendar sam nikoli ni bil liberalni demokrat.

Če pač verjamemo njegovim tovarišem iz LDS, ki pravijo, da je bil vseskozi bolj ali manj ista osebnost. V dvanajstih letih vladavine liberalna demokracija namreč ni rešila problema izbrisanih niti ni uzakonila pravice delavcev do dela dobička podjetij.

Drnovškova poslednja retorika o pozitivnem pogledu na družbo je sicer preveč naivna. Te dni kriminalisti izvajajo v Mariboru veliko akcijo zoper podjetnike, ki so prek slamnatih vrtiljak podjetij goljufali državo za gigantske zneske DDV-ja. Dogaja se tektonski prelom v pojmu kriminala. Doslej so kot negativci veljali roparji, ki so praznili banke in sefe, ustrahovali podjetnike in preprodajali drogo. Policija je bil usmerjena v lovljenje kriminalcev in njihovih združb, ki so z vidnim nasiljem terorizirali družbeni mir.

Sodobni kriminalec je drugačen. Na pogled kot uradniški podjetnik, uglajen, ki nikomur ne bi storil nič žalega, kaj šele, da bi ga fizično okradel. Toda prek sofisticiranih malverzacij krade milijone iz državnega proračuna, s tem ko ne plačuje davkov.

Aktualni vladi gre priznati, da so pod njenim mandatom kriminalisti in tožilci naredili obrat in se začeli boriti zoper kriminal belih ovratnikov. Za časa vlad Janeza Drnovška so se čez noč rojevali milijonarji na račun privatizacije, vendar brez sočasnega vzpostavljanja policijsko-tožilske-pravosodne strukture, ki bi razkrivala in preganjala te mahinacije. Takrat je valjalo pasivno načelo, da smo pravna država, v kateri teče vse po zakonih. Zoper privatizacijske rabote se ni sprejemalo zakonov, predvsem pa ne izobraževalo kriminalistov in posebnih skupin tožilcev.

Zadnja afera je posebej ironična. Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je odstavila posebnega tožilca Boštjana Penka, ker je zavrgel kazenski pregon zoper zloglasni Orion, čeravno so mu poprej tožilski nadrejeni kolegi svetovali, da naj se zadeve loti po drugi poti. In sedaj postaja žrtveni junak tožilec Penko. Njegov argument je sicer eleganten: nimam dovolj močnih dokazov, zato je nesmiselno vložiti obtožnico in obremenjevati sodni aparat v naprej izgubljeni bitki.

Toda reč je bizarna: žrtve naenkrat niso posamezniki, ki jih je pretentalo podjetje Orion, žrtev je tožilec!!! Še več, predstavlja se ga kot prototip sodobnega tožilca, katerega vrednota je prav to, da je modro ocenil, da pregon rabote ni mogoč. Prav, tudi to je možno, toda potem bi pričakovali bolj radikalni korak - javno tiskovno konferenco, na kateri bi tožilec podrobno pojasnil, zakaj je po dveh letih opustil razvpiti primer, ovrgel racionalnost nasveta tožilskih kolegov, ki so trdili, da se da kazenski postopek uspešno izpeljati, in bi zaključil decidirano: po vseh zbranih evidencah Orionovi postopki nikakor ne spadajo med kazniva dejanja, ki jih preganja tožilstvo!