Politik, investitor in človek

Ko človek gleda Katarino Kresal, ne more, da bi z njo ne sočustvoval. Predsednica LDS skuša ohraniti vedrino celo v najbolj turobnih okoliščinah. V Kranju ji je Gregor Golobič speljal štiri od šestih svetnikov, za povrh pa je iz nič ustvaril drugo najmočnejšo silo v občinskem svetu. Še včeraj ni imel nobenega mestnega svetnika, medtem ko jih danes šteje kar osem, saj je na svojo stran pridobil še svetniško skupino Mladih za Kranj.

In kaj stori Katarina Velika? - Sproži plohe besa nad tatinskim Zaresom? Se pred kamerami pojavi užaloščena ter odkritosrčno potoži, da ji najbližja stranka zahrbtno prevzema njene člane?

Ne eno ne drugo, Katarina Vedra še na tragedijo gleda s sarkazmom: če nam druge stranke jemljejo kadre, to dokazuje, kako odlično članstvo imamo. Spodbudno, toda v tem tempu se zna zgoditi, da se počasi vsi liberalni demokrati preselijo v bolj obetavne stranke, da na koncu v LDS ostane samo še Katarina Brez stranke.

Na mejni točki med Slovenijo in Hrvaško že leta živi človek, ki se bori, da bi njegovo posestvo ostalo del slovenske države. Z vztrajnostjo, z advokati in z domiselnostjo kljubuje hrvaškim oblastem. Vseskozi je bolj ali manj sam, a vsake toliko se pri njem ustavi kak politični mogotec. Pred leti je po njegovi evropski pešpoti mimo hrvaških carinikov zakorakal prvak SLS Janez Podobnik in z demonstracijo simbolne podpore Jorasovi pravici tako sprovociral hrvaške policaje, da so ga prevrnili na tla in odpeljali v marici.

S tem je postavil tako visoke standarde ministrskih obiskov pri Jošku Jorasu, da bi se moral naslednji minister, ki bi hotel preseči Podobnikovo medijsko odmevnost, na obisk pripeljati najmanj s tankom.

In res, zdaj se od nekod pojavi vojskovodja, vendar ne s četico vojakov, ampak s četico novinarjev, ki s kamerami spremljajo vsak njegov korak, in sledijo vsaki kretnji, ko si z roko seže po laseh. - Obrambni minister Karl Erjavec.

Potem ko desetletje ni sledil meddržavnim sporom in medijskim poročilom o bojih Joška Jorasa, ga je tokrat popadel prvinski nagon po vednosti, da naposled tudi on izve, kaj vendar počne uporni Joras. Dogodek je bil farsa: obrambni minister Erjavec je v mikrofone zatrjeval, da zdaj ni obrambni minister, in predsednik stranke upokojencev Erjavec je postopal po Jorasovi domačiji v sončnih očalih kot lepotec na manekenski pisti, ki ga z vseh strani snemajo fotografi in kamermani.

To so pač velike teme, ki najdejo prvenstveno mesto v osrednjih medijskih poročilih. Predstavljajmo si zdaj, da bi se od nekod pojavil zobozdravnik, ki bi pokupil Sorška polja in se z županom dogovoril, da na njem postavi satelitsko mesto z 20.000 prebivalci, ki bi čez noč pomnožilo število kranjskih meščanov.

Nazamisljivo, da bi se kdo igral takšno znanstveno fantastiko, da bi se obnašal kot Bog, ki po svoje kreira svet!

Toda v kraju Borovnica se je pripetilo dobesedno to. Zobozdravnik-podjetnik poln idej in denarja je pomislil, da bi s stanovanjskimi bloki pozidal travnik in podvojil prebivalstvo. Lokalni župan ga je podprl, vendar pa so se domačini uprli in zbrali stotine podpisov za razpis referenduma. V skladu s sodobno demokracijo.

A glej vraga, zdaj nastopi župan in podjetniku pošlje seznam podpisnikov, ta pa angažira advokata, ki upornim krajanom napiše grozilno pismo, da jih bo tožil odškodninsko, če takoj ne umaknejo svojih podpisov. Rezultat je takojšen, saj se številni uklonijo in vse kaže, da je problemček rešen, toda potem nastopijo televizije in dogodku posvetijo nekaj oddaj.

Še ne videna ceausecuizacija Slovenije. Pred tridesetimi leti je namreč romunski diktator Nikolae Ceausescu izdal ukaz, po katerem so po vaseh začeli graditi stolpnice, uporne kmete in domačine pa so pospravili po zaporih.

On je to dosegel v imenu absolutne politične oblasti, na Slovenskem se to dogaja v imenu denarja. Kdor ima denar, lahko pač gradi, karkoli mu pade na misel. To je njegova sveta pravica.

Toda reč ni šokantna zaradi početja brezobzirnega podjetnika, temveč zaradi spoznanja, da pravna država ne deluje. Politiki in vlada le molče gledajo?

Ne, to sploh ni problem. V Kazenskem zakoniku obstaja člen, ki tistega, ki pri glasovanju z resno grožnjo vpliva na državljana, kako naj glasuje, ali da ne glasuje, kaznuje z zaporom do enega leta. Z zaporom do dveh let pa se kaznuje uradna oseba, ki prekrši tajnost glasovanja na volitvah ali na glasovanju. -!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

In kje je tožilec? Je vložil kazensko ovadbo zoper podjetnika in župana????????

Pravica do referenduma je ustavna pravica, ena najvišjih političnih kategorij. In sodobni kapital se obnaša, kot da ne živi v demokratični državi. Ideja, da so pobudniki referenduma finančno odgovorni zaradi škode, ki bi jo izid referenduma povzročil investitorju, je perverzna. Po tej logiki bi tudi referenduma o zaprtju trgovinskih centrov ob nedeljah ne mogli izpeljati, če bi lastniki veletrgovin vložili odškodninske tožbe zoper pobudnike referenduma!

Predvsem pa je ignoranten do pravnega reda. Prebivalstvo ima pač vedno pravico, da na posamezni zakon ali odlok vloži zahtevo za razpis referenduma. In pravni akt je z referendumsko zmago odpravljen.

Barbarizem, ki se je dogodil nad prebivalci Borovnice, je največji napad na moderno slovensko demokracijo!

Ki pa ga zaenkrat ne vidijo ne tožilci, ne tista množica pravnikov in profesorjev prava, ki z vsem ognjem akademsko polemizira zoper poslednjo vejico predlaganih sprememb Kazenskega zakonika.

Res pa je, da ima tudi ta brutalnost dobro stran. Človek običajno verjame, da mu bodo v reševanju družbenih problemov priskočili na pomoč politiki in njihove stranke.

Sodobni evropski način pa favorizira ljudsko iniciativo, zbor meščanov ali krajanov, ki v usodnih rečeh njihovega bivanja zahteva, da o njih ne odločajo župani ali občinski uradniki, ampak da odloči ljudstvo na referendumu.

In to postaja prihodnost. V vsakem kraju se zdaj najdejo investitorji, ki bi postavljali nebotičnike, vlekli ceste in zazidali zelene površine, ker pač imajo denar. V Lescah na primer so politični in finančni mogotci prišli z idejo, da bi obstoječo travnato pristajalno stezo asfaltirali s 40.000 m2 asfalta. Zakaj ne? Toda domačini so se organizirali in se borijo za svojo pravico, da uživajo bukolično življenje brez asfaltne prerije.

Čar demokracije je namreč prav v tem, da je v vprašanjih okolja pravica lokalnega človeštva nad pravico kapitala.