Matevž Krivic

 |  Mladina 44  | 

Moralno vprašanje katoliški cerkvi

Zakaj za Vatikan ne bi bilo sprejemljivo to, s čimer so se strinjali slovenski škofje?

V ponedeljek sem napisal zelo ostro pismo proti skrajno nedopustnemu napadu Mladine na verska čustva (žaljivi prikaz ne dr. Rodeta, ampak najsvetejšega verskega obreda na "duplerici"). Pismo si bralec lahko prebere v današnji številki Mladine, morda tudi v Družini. Poslal sem ga namreč tudi tja, kjer ob konkretnih kritikah pogosto "odgovarjajo" z zavajanjem bralcev, da so kritiki nasprotniki in zaničevalci vere, toda prav pošteno pa to gotovo ni. Šele danes, v petek zjutraj, sem v Dnevniku prebral (povzeto iz Družine) misel - veseli me, da je Stresova - ki sem jo dolga leta zaman čakal iz cerkvenih ust: "Seveda ne smemo pretiravati in posploševati. Niso vsa javna glasila enaka in vsi ljudje, ki pišejo o Cerkvi - tudi ko pišejo kritično - še ne netijo sovraštva do nje." Toda, ne pozabimo: ena lastovka še ne prinese pomladi. Ne na cerkveni ne na laični strani - če bom na laični strani, recimo, jaz spet ostal povsem osamljen v svojem protestu proti žaljenju verskih čustev in nekulturi nasploh.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Matevž Krivic

 |  Mladina 44  | 

V ponedeljek sem napisal zelo ostro pismo proti skrajno nedopustnemu napadu Mladine na verska čustva (žaljivi prikaz ne dr. Rodeta, ampak najsvetejšega verskega obreda na "duplerici"). Pismo si bralec lahko prebere v današnji številki Mladine, morda tudi v Družini. Poslal sem ga namreč tudi tja, kjer ob konkretnih kritikah pogosto "odgovarjajo" z zavajanjem bralcev, da so kritiki nasprotniki in zaničevalci vere, toda prav pošteno pa to gotovo ni. Šele danes, v petek zjutraj, sem v Dnevniku prebral (povzeto iz Družine) misel - veseli me, da je Stresova - ki sem jo dolga leta zaman čakal iz cerkvenih ust: "Seveda ne smemo pretiravati in posploševati. Niso vsa javna glasila enaka in vsi ljudje, ki pišejo o Cerkvi - tudi ko pišejo kritično - še ne netijo sovraštva do nje." Toda, ne pozabimo: ena lastovka še ne prinese pomladi. Ne na cerkveni ne na laični strani - če bom na laični strani, recimo, jaz spet ostal povsem osamljen v svojem protestu proti žaljenju verskih čustev in nekulturi nasploh.

Zato sem bil vesel, ko me je v četrtek poklical urednik Mladine. Dvakrat vesel: prvič, ker sem iz njegove reakcije videl, da so mojo izjemno hudo kritiko vendarle "športno" prenesli. In drugič, ker me je zaprosil, ali lahko po nepričakovanem izpadu za ta teden predvidenega kolumnista zadnji trenutek vskočim s svojo kolumno, čeprav sem bil na vrsti že v prejšnji številki. "Bog je!" se ob takih naključjih radi pošalimo ateisti: poskrbel je za to, da bom že v isti številki Mladine svojo hudo kritiko laične strani lahko "uravnovesil" s kritiko cerkvene strani. Ob slovenskem politično-kulturnem primitivizmu, segajočem žal tudi visoko gor v izobražene plasti prebivalstva - primitivizmu tipa "kdor ni z nam', je proti nam", ki kritiko slabosti v lastnih vrstah enači s tem, da se je kritik prodal nasprotni strani -, je pač zelo dobrodošlo, če lahko takim bedakom v lastnih vrstah takoj zamašiš usta, preden ta usta začnejo šepetati po kuloarjih svoje primitivne "kombinacije" in intrige. Tako kot se je dogajalo npr. pred nekaj leti, ko sem se ostro uprl smešnim trditvam nekaterih doktorjev prava, poslancev itd., da slovenske škofije in župnije niso domače pravne osebe, da bo "vrnjena" bivša cerkvena lastnina s tem postala lastnina "tuje države" (Vatikana) - in podobnim neumnostim.

Ta primitivna pamet si je ob moji lanski ostri kritki Drnovškovega sporazuma s Svetim sedežem mislila: aha, Krivica je srečala pamet in se je vrnil k nam. Celo sedaj, ta mesec, je v Večeru neki novinar - drugače misleč, a vendar očitno izhajajoč iz podobne logike - zapisal: naj Krivic še tako protestira, za pozitivne premike v odnosu do RKC ima pa vendarle zasluge Drnovšek. Seveda sem Večeru na to dezinformacijo takoj odgovoril - in v današnji časovni stiski (za to kolumno) naj mi bo dovoljeno to objaviti še v Mladini. Takole se je to glasilo:

Proti čemu naj bi bil jaz protestiral - menda ne proti temu, da je Drnovškova vlada hotela narediti pozitivne premike v odnosih s katoliško cerkvijo!? Ne samo, da proti temu nisem nikoli protestiral - nasprotno, v svoji ostri kritiki Drnovškovega sporazuma z Vatikanom sem vedno znova izrecno poudarjal, da podpiram sporazum Drnovškove vlade s Slovensko škofovsko konferenco (iz februarja 1999), ki je bil po vsebini dober in korektno napisan, in da podpiram tudi njegovo pretvorbo v mednarodni sporazum z Vatikanom.

Obe strani sta ga podpisali - sedaj pa obe o njem molčita, kot da ga ni! Zakaj molčita? Moja razlaga: LDS zato, ker jo je sram, da jo je od tega sporazuma kot obojestransko sprejete osnove za enak mednarodni sporazum z Vatikanom cerkvena diplomacija v borih nekaj dneh (od 27. 7. do 3. 8. 1999) žejno prepeljala čez vodo in ji vsilila tekst, ki se je od že podpisanega razlikoval kot noč od dneva. V skoraj vseh členih, kjer so slovenski škofje še februarja pristali na formulacije, da Cerkev svoje aktivnosti opravlja v skladu s pravnim redom te države, so v osnutku vatikanskega sporazuma te formulacije nenadoma izginile - namesto tega pa se je pojavilo ustavnopravno nesprejemljivo sklicevanje na kanonsko pravo kot na nekaj državnemu pravu enakovrednega /.../.

In zakaj o februarskem sporazumu molči cerkvena stran? Očitno zato, ker z njene strani sploh ni bil mišljen resno, ampak le kot taktična poteza, ki naj vatikanski diplomaciji, ko ima opravka s slovensko-balkanskimi diplomatskimi analfabeti, omogoči to, na kar slovenski škofje v neposrednih pogajanjih z vladno delegacijo (pod ministrom Marušičem) niso niti pomislili oziroma vsaj ne poskušali. Če mi cerkvena stran ponudi neko drugo prepričljivo razlago tega svojega molka, jo bom rad sprejel. Doslej je še ni, čeprav sem ji že večkrat javno zastavil vprašanje, zakaj je bilo februarsko besedilo za slovenske škofe dobro in sprejemljivo, že julija 1999 pa za v bistvu enako sestavljeno cerkveno delegacijo (le nuncij Farhat ji je prišel na čelo) naenkrat ni bilo več. Očitno zato, ker so takrat zagledali pred seboj nesposobne, diletantske "pogajalce" - in so si mislili: poskusiti ni greh - pa poskusimo, morda pa od tehle tu izvlečemo kaj več kot prej od ministra Marušiča in drugih. In se jim je posrečilo bolj, kot so sami upali. To sramotno stran slovenske diplomatske zgodovine sem natančno popisal novembra lani v Mladini.

Gre torej za moralno vprašanje: ali so slovenski škofje, ko so februarja 1999 podpisali sporazum z vlado, ki ureja popolnoma ista vprašanja kot poznejši, nadvse sporni osnutek sporazuma s Svetim sedežem, mislili resno ali ne? Ali njihova beseda, celo s podpisom na uradnem dokumentu, kaj velja - ali je bil to le taktični manever? In prosim, ne se izmikati z izgovarjanjem, da je bilo februarski domači sporazum za mednarodno rabo pač treba preliti v diplomatski jezik. Da, s tem se strinjam, toda pri tem "prelivanju" v drugo formo bi se stvar morala ustaviti - se je pa vsebinsko prelila daleč prek robov in jezov, ki jih odnosom s katoliško cerkvijo postavljata kar dve ustavni načeli: tisto o ločenosti države in verskih skupnosti ter tisto o enakopravnosti slednjih med seboj.

Naša nova vlada z nepodpisanim osnutkom sporazuma s Svetim sedežem seveda ni vezana. Niti Drnovšek osebno ne, saj je njegova prejšnja vlada odobrila (ob nasprotovanju šolskega ministra) stari tekst le ob pogoju spremembe ali umika zloglasne "interpretativne izjave" - od dr. Stresa pa smo zvedeli, da Vatikan na to ne pristaja. Nova vlada mora torej tako in tako stari tekst vzeti ponovno v roke, preden ga odobri in podpiše. Kar je hkrati priložnost za cerkev: naj pristane na vsebino (ne formo) sporazuma, ki so ga škofi že podpisali, pa bo imela tudi mednarodni sporazum zelo hitro pod streho. In to po pošteni poti - ne tako, da kot diplomatska velesila zlorabi nebogljenost in diletantstvo slovenskih "pogajalcev", kot se je zgodilo lani poleti.