Primitivni napadi na trajni mandat

Trajni sodniški mandat je povsod po demokratični Evropi (ZDA z njeno smrtno kaznijo, O. J. Simpsonom in političnimi volitvami sodnikov so seveda čisto druga zgodba) tako samoumeven temeljni kamen sodniške neodvisnosti, da bi tam morali z lučjo iskati resnega pravnika, politika ali novinarja, ki bi tvegal svoj ugled s tem, da bi se začel zaletavati v to temeljno garancijo sodniške neodvisnosti. Pri nas za iskanje takih "eksotičnih primerkov" vrste homo politicus modernus luč ni potrebna - na glas se ponujajo kar pri belem dnevu, mediji pa kar tekmujejo med seboj, kdo bo te bizarne ideje bolj in glasneje populariziral. No, glede medijev morda malo pretiravam: zastavo s pravim hujskaštvom vsekakor brez konkurence nosi Nedeljski dnevnik (debeli naslovi o "zanič sodnikih", "sodnik je sodniku kot vrana", "varujejo jih tožilci in za povrh jim dajejo potuho še poslanci"), Slovenskih novic žal ne berem, v vseh treh dnevnikih je pa sicer vsakega malo, ampak znanja o sodstvu gotovo najmanj.

Ravnanje medijev je do neke mere seveda razumljivo: bralci so volilci, med volilci pa jih je najmanj 50% z delom sodišč globoko nezadovoljnih. Od tistih, ki so že imeli kdaj spor pred sodiščem, jih je namreč polovica spor izgubila (seveda vsi po krivici, zato sodišča iz dna duše sovražijo) - pri tistih, ki zaradi sodnih zaostankov dolge mesece in leta čakajo na rešitev svojega spora, pa sta sodiščem praviloma nenaklonjeni obe stranki v sporu. Če časopis ali drug medij nudi prostor napadom na sodnike, mu to naklado oziroma gledanost lahko samo poveča, nikakor ne zmanjša. Tu tveganja ni - čemu bi se torej obotavljali, kadar se ponujajo take "konjunkturne" teme.

Saj ne, da bi jaz zagovarjal "obotavljanje" medijev v tem smislu, da o teh bizarnih idejah o ukinitvi trajnega mandata sodnikov ne bi poročali. Društva za boj proti krivičnim sodbam, za odvzem trajnega mandata sodnikom in podobna rastejo, če malo pretiravam, kot gobe po dežju - in tudi o tem mediji ne le smejo, ampak morajo poročati. Da bomo vedeli, kje v resnici smo. Ampak če hočemo postati država z vsaj minimalno stopnjo pravne kulture, potrebno za vstop v EU in sploh v res civilizirani svet, bi pa vsaj resni časopisi menda le lahko imeli - ali poiskali - komentatorje, ki bi bralcem znali pojasniti, kaj je to neodvisnost sodstva, kaj zanjo pomeni trajni sodniški mandat in podobna vprašanja iz abecede sodobne pravne države v Evropi.

Namesto tega raje brez komentarja objavljajo take bizarnosti, kot je npr. apel "Civilnega združenja za nadzor nad institucijami", naj se vzpostavi "civilna kontrola nad delom sodnikov" ali genialne ideje "Civilne družbe za demokracijo in pravno državo" (sic!) in njenega predsednika mag. Vinka Vodopivca, da bi bili z odpravo trajnega mandata "sodniki prisiljeni, da bi sodili pravičneje in neodvisno od politike"!!

Škoda, da mag. Vodopivec ni poslanec - bi ga lahko poslali v Strasbourg in še kam, da bi pojasnil tem Evropejcem, kaj je to pravna država. Ampak v državnem zboru imamo zato vsaj Jelinčičeve štiri poslance in med njimi Saša Pečeta - ta pa je zadnjič vsaj doma, preko nacionalne TV v Odmevih, lahko ljudstvu pojasnil, zakaj je treba sodnikom ukiniti trajni mandat. Seveda ne pride prav vsaka neumnost iz našega parlamenta v "elitne" TV Odmeve - modrost uredniške politike se kaže prav v izboru tem in potem še sogovornikov zanje.

Javne TV so povsod po svetu zavezane k politično uravnoteženemu in celovitemu prikazovanju problemov. Prav je, da se lotijo tudi takih parlamentarnih predlogov, ki našim politikom niso ravno v čast, ampak potem naj nam prikažejo še kakšno politično stališče proti tej primitivnosti in sramoti - ali v parlamentu zagovornikov takih stališč morda ni mogoče najti? Toda naša nacionalna TV - in to v podobi pravnika (!) Slaka - pripelje iz parlamenta samo "eksperta" za te reči Pečeta in mu kot sobesednika izbere predsednika Sodniškega društva Aleša Zalarja. Vsa čast Zalarju, bil je po mojem mnenju odličen - ampak uprizoriti pred nacionalno TV "dvoboj" neposredno med političnim marginalcem, ki sramoti Slovenijo z zahtevo po ukinitvi trajnega mandata, in predstavnikom sodstva, kar potem manj razgledani poslušalci nehote dojemajo tudi kot dvoboj med zakonodajno in sodno vejo oblasti, je ideja, vredna najmanj kakšnega "viktorja" (oziroma limone) za dosežke na tem področju. S primitivnimi napadi na neodvisnost sodstva bi v družbi z minimalno stopnjo pravne in politične kulture morali najprej obračunati znotraj politike same, seveda ob pomoči resnega in zrelega novinarstva - ne pa zvleči pred ekran političnega marginalca in pravnega analfabeta na eni strani, nasproti pa mu postaviti resnega in uglednega sodnika, češ, sedaj se pa zravsajta, v zabavo občinstva. O tempora, o mores ...

A to še ni nič v primerjavi s šokom, ki sem ga doživel, ko sem v zborniku referatov za letošnje "Dneve javnega prava" te dni v Portorožu v referatu bivšega predsednika Ustavnega sodišča dr. Toneta Jerovška prebral reci in piši takele stavke: "Trajnost sodniške funkcije ... je v osnovi vprašljiva in tudi sprta s temelji demokratične in pravne države ... ... zaupanje se najenostavneje presoja z izvolitvijo v omejen mandat. Pri sodnikih, ki so v daljšem sodniškem stažu z vestnim delom že dokazali privrženost tem vrednotam, pa npr. po dveh uspešnih mandatih sodniška služba postane trajna. Zato se v tem trenutku kot najbolj sporna zdi določba ustave o trajnosti sodniške funkcije, predvsem za nižja sodišča oziroma za sodnike s kratkim sodniškim stažem."

Ko je Jerovšek pri ustni predstavitvi referata gornje šokantne trditve ne le izpustil, ampak celo nadomestil z nasprotno trditvijo, da naj trajni mandat v ustavi kar ostane in da on nima proti njemu nič (problem je zreduciral le na problem zelo mladih sodnikov ne le brez sodniških, ampak sploh brez življenjskih izkušenj), se mi je odvalil tak kamen od srca, da sem mu v olajšanju raje pritrdil glede potrebe po specifični ureditvi statusa takih zelo mladih sodnikov-začetnikov (podobno kot npr. v Nemčiji in Avstriji) kot da bi javno polemiziral z zapisanimi šokantnimi načelnimi trditvami. Pa ne vem, če sem ravnal čisto prav. Izgovorjene besede gredo namreč v zrak, zapisane pa trajno ostanejo - v zbornikih referatov, v knjižnicah, sodobnikom in zanamcem v študij in opomin.

Ko sem se odločil to kolumno posvetiti tej temi, se tudi Jerovškovim zapisanim stavkom (ki jih doslej ni preklical) seveda nisem ne mogel ne hotel izogniti. Navsezadnje, pomisliš, pa druženje v krogu Jelinčič (Peče) - Vodopivec - Jerovšek niti ni nič tako presenetljivega. Saj je komaj leto dni od takrat, ko je Jelinčič porajajoči se Bajukovi vladi ponujal svojo podporo - in se tudi njim ni zdelo to nič narobe, dokler si za to ni postavil vendarle prevelike cene. Zakaj že pada sneg? Da v njem zveri pustijo svoje sledi ...