Regije in druge malopridnosti

Morda sta vsega kriva ameriški 11. september in tretja svetovna vojna, v katero nas je vlada nemudoma vključila, ampak vsaj tu, na družbenem robu, kjer vojna ni nič drugega kot sinonim za množično trpljenje in uničevanje vsega živega, se zdi, da ključna vprašanja o produkciji in distribuciji družbene neenakosti v slovenskem prostoru ne zadevajo več nikogar. So torej zgodbe o čedalje večjih razlikah med slovenskim centrom in vse bolj zanikrno periferijo, ki jih je po julijski odločitvi slovenske vlade, da bo sedež zdaj že proslulega energetskega holdinga v Ljubljani, pognalo v obtok zlasti mariborsko Gibanje za ljudi, zares lahko živele eno samo poletje? Kako je mogoče, da je psihopatologija vsakdanjega provincialnega življenja, ki se je v avgustovski svetlobi v vsej svoji boleči ostrini prikazovala ne le Štajercem, ampak tudi Pomurcem in Korošcem, izginila iz središča družbene pozornosti kmalu potem, ko je mariborske oblasti obiskal predsednik vlade dr. Janez Drnovšek?

Res je, da se je premier odpravil na to očitno zahtevno potovanje prek Trojan tako rekoč v globalnih vojnih razmerah, ampak tisto, kar je znal povedati o stiskah produktivnih množic prebivalstva, v katerih koroški filozof dr. Bojan Borstner odčitava slovensko približevanje Daljnemu vzhodu, ima tako malo zveze z resničnimi problemi, da je molk, ki je zavladal potem, več kot samo pomenljiv. Je mar predsednik vlade v Mariboru razgrnil koncizni vladni načrt za odpravo brezposelnosti, ki v tem delu države dosega najvišje stopnje? Se mu je zdelo vredno o tej vrsti družbene izključenosti razmišljati v luči dejstva, da na vzhodu države umirajo ljudje tri leta prej kot na zahodu? Prej narobe: tovrstne "težave Maribora, ki so nastale zaradi prestrukturiranja gospodarstva", je obravnaval kot tranzicijsko kolateralno škodo, ki jo vlada že lep čas odpravlja s financiranjem javnih del. Saj ne da bi moral na mizo položiti kak spektakularni akcijski načrt: smo namreč v vojni in ker sovražnik nikoli ne počiva, nam kar naprej zmanjkuje denarja in časa za mirnodobne probleme. Ampak kdor si domišlja, da lahko v krajih, kjer pustoši 20- in več odstotna brezposelnost, odpravlja njene ekonomske, socialne, psihološke, zdravstvene in druge implikacije z javnimi deli, ta pod pogojem, da ni pokvarjen, javno razglaša, da nima pojma, o čem govorimo, ko govorimo o življenju ljudi, ki nimajo legalno od česa živeti. Kaj več od preživetja od sistema javnih del pač ne moremo pričakovati. In če smo prav razumeli argumentacije, s katerimi so vladni možje duhovno opremili umeščanje energetskega holdinga v Ljubljano, preostaja vsem žalujočim v tej vse bolj odvratni herren demokraciji le še razvoj v smeri tisoč in ene specializacije na temo avstrijskih kočijažev.

Če bi bilo po pravici, bi na tem mestu seveda morali priznati, da je te preproste razvojne dileme premier Drnovšek potem, ko je povedal, da so vladne odločitve nedotakljive, poskušal silno zakomplicirati z nakladanjem o decentralizaciji in regionalizaciji in enakomernem razvoju Slovenije. Da vsemu temu vlada že od nekdaj posveča veliko pozornost, je rekel, ker to od nje zahteva bruseljska birokracija in ne morda mariborsko Gibanje za ljudi. Simptomatično: zdaj, ko je vse, kar šteje v družbi, denar, moč, oblast, prestiž, skoncentrirano v enem samem mestu, je regionalizem postal vladarska čarobna beseda za upravljanje vseh nakopičenih razvojnih težav na obubožani in deprimirani periferiji. Nikomur se več ne zdi vredno zastaviti niti retoričnega vprašanja o tem, kako bo v resnici funkcionirala denimo štajerska regija, ki so ji odvzeli ne le holding, temveč tudi ime, ponos, spodobna delovna mesta in možnosti za razvoj humanega in humanističnega uma? Bomo v njej lahko kdaj prepoznali kaj več kot zgolj še eno brezdušno mašinerijo za vzdrževanje režimske pameti, pohlevne revščine in bahaške malopridnosti?

Kar je poleg molka, ki se je potem, ko je predsednik vlade v Mariboru spregovoril, poveznil čez vladajoče zamegljevanje razvojnih dilem, najbolj bodlo v oči, so bili lokalni mnenjski voditelji, ki so vsemu navkljub Drnovškov prihod v Maribor interpretirali kot poseben dosežek bojev za enakomernejši razvoj Slovenije. Njihovega zadovoljstva nad vidnimi rezultati trdega političnega dela ni moglo pokvariti niti dejstvo, da je eldeesovski državnozborski poslanec Tone Partljič že pred njihovim širokoustenjem v kolumni v Slovenskih novicah stvari postavil z glave na noge tako, da je vse dosežke pripisal tistim, ki jim po definiciji pripadajo; vladajočim torej. Med njimi je izpostavil zlasti ministra Kopača, ker je "imel jajca", da je sploh šel v Maribor zagovarjat svojo odločitev. Kot da v Mariboru obstaja kakšna bin Ladnova baza, ki preži na Drnovškove ministre. In kot da je v krajih, kjer celo na Univerzi prepoznavajo kasarniško demokracijo, kdo kdajkoli razširjal kakršnekoli dvome o ministrovih jajcih. Če sploh kaj, potem so ljudje skozi svoj poletni revolt množično iskali dokaze za tisto, kar nosi Kopač v glavi in ne morda med nogami. Kar so odkrili, je zgodba o pogojih in razlogih za nastanek malopridnosti. Skrivnost njenega uspeha pa tako ali tako lahko odčitamo na razbiti glavi novinarja Mira Petka.