kolumna / Dragica Korade, Večer: Ko gospodje spregovorijo

Čeprav si nobena človeška para v tej državi že dolgo ne domišlja več, da bi vladajoči boj proti korupciji, temu obskurnemu privilegiju vsake, ne le politične oblasti, lahko bil še kaj drugega kot samo glasen prepir v politični družini brez resnih posledic za produktivne množice prebivalstva, je zmeraj znova pripravljena prisluhniti padlim angelom, ki svojo krivdo običajno zanikujejo tako, da pljuvajo po pomembnih drugih. Luzersko obredje pač, ki se ga je na svoji znameniti tiskovni konferenci oklenil tudi korupcije obtoženi dr. Boris Šuštar. In če nič drugega, je zdaj že bivši državni sekretar skozi svoj prvi javni nastop pridelal nekaj novih dokazov za to, da gospodje spregovorijo o relevantnih družbenih problemih samo tedaj, ko niso več gospodje. Nič hudega se ne godi, dokler se njim ne zgodi. Tuje težave so jim tuje. Za druge, manj srečne, jih ne skrbi kaj dosti; poudarjajo le svojo izgubo. Biti na izgubi: to je njihov status. Saj ne, da bi človek ta svojevrsten pravičniški gnev, skoz in skoz naphan z vladajočo retoriko človekovih pravic in svoboščin, jemal zares, ampak na koncu je kljub morebitnemu preziru do samozvanih žrtev režima prisiljen priznati, da gre za besedo, ki nam šele omogoča misliti razliko med tem, kaj ta država v resnici je in kaj naj bi bila.