Nacionalni interes in drugi strahovi

Lepo bi se prilegel k Zdravljici, tisti Prešernovi stvaritvi, ki je po Svetlani Makarovič dovolj plehka samo za kako državno himno. Tudi sporni dve vijugi pod Triglavom, ki v slovenskem grbu po Jožefu Školču čudaško simbolizirata morje, bi lahko zdaj, ko so si Hrvati v zvezi z mejo na morju očitno premislili, mirno postali simbol pijače, zaradi katere se je po desetih letih priklonov in poklekov Ljubljana prvič uprla Bruslju. Tako bi staro propagandno idejo, po kateri je pivo zakon, naposled lahko lahko pripeljali do njenega srečnega političnega konca. Ne pretiravam: celo resni komentatorji so v cirkusu okrog belgijskega polaščanja Pivovarne Union odčitavali nič več in nič manj kot biblični spopad Davida z Goljatom. In celo tisti poslanci, ki običajno molčijo, so v tem boju odkrivali slovenski nacionalni interes tako odločno, da je moral povzdigniti svoj glas sam premier dr. Janez Drnovšek. Iz njegove nervozne intervence smo lahko razbrali ne le to, da mu je malo mar za slovensko pivo, marveč tudi to, da so mu neznansko zoprni poslanci, ki pod magično številko 57 pošiljalo v obtok stališča o perečih družbenih vprašanjih. Še ena malenkost torej, ki omogoča vpogled v intime, ki se vzpostavljajo med pivom in zakonom.

Ampak zdi se, da premier, ki se tako ali tako raje sklicuje na svoj pragmatizem kakor na vizionarske horizonte, ni bil edini, ki ga je ta poskus politične artikulacije nacionalnega interesa presenetil. Če izpustimo Interbrew, multinacionalko, ki ji lahkotnost kupčij v tranzicijskih državah očitno ni tuja, je tokratna igra gospodarskih in političnih lobijev v resnici vznemirila vse: to, da se je boj za slovenske nacionalne interese začel šele ob pivu, je pač simptomatično. Nič ne rečem: nekaj tovrstnih naskočišč so že osvajali posamezni kritiki prodaje bank tujcem, ampak v javnosti je nastal vtis, da jih pri tem državnem poslu bolj kakor tujci motijo vladna zakulisja in manipulacije glede kriterijev za izbiro "najboljšega ponudnika". Kar zadeva vlado, je seveda treba priznati, da ni nikoli jasno povedala, ali hoče imeti samo dobre ali pa samo slovenske banke; rekla je samo, da je privatizacija bank nujna, ker to zahteva od nje evropska birokracija. O tej nujnosti niso izrekali nobenih resnih dvomov niti najbolj radikalni nasprotniki njenega privatizacijskega načrta, čeprav so vseskozi postavljali pod vprašanje carstvo svobode, ki nam predstoji potem, ko bo vlada prodala vse, kar je prodaje vrednega. Vprašanje, zakaj ne znamo tega, kar si od naših bank obetajo tujci, storiti mi, ki smo jih za ceno obubožanja produktivnih množic prebivalstva menda uspešno sanirali, je skupaj s sramežljivo navrženim nacionalnim interesom obviselo v zraku, naphanem s kolektivnim občutenjem nacionalne nemoči. Podobno kot pred časom pri razpravi o strategijah tržnega preživetja slovenske knjige, kjer dalje kot do plemenite pobude, da bi se država vsaj na tem polju odrekla svojemu funtu mesa, nismo prišli, čeprav smo si vsi po vrsti domišljali, da na poti med slovensko knjigo in slovenskim nacionalnim interesom ne stoji nič. Imperij je nato vrnil udarec z argumenti, da bedne zgodbe o slovenski knjigi izpisujemo sami, ker premalo beremo in še to, kar beremo, sodi med same neumnosti. Kar je najbrž res. Drugače bi se znali postaviti zase, za svojo besedo, za svoj prostor pod soncem veliko prej, predno je nacionalna gospoda začela tujcem prodajati znamenito pivovarno.

In da ne bo pomot: nobene pametne ideje proti tujcem nimam, moje mesto je cvetelo, ko so v njem skupaj živeli kristjani in Judje in v starih knjigah so njegov sijaj primerjali z Benetkami in stari ljudje še zmeraj spoštljivo govorijo o omikah in manirah Čehov in Nemcev pred vojno, ki je potem še v miru zagrizeno odstranjevala sleherni sijaj drugih in drugačnih. Kar me danes tu obdaja, je trpka izkušnja z domačimi hohštaplerji, ki bi jih Weber - podobno kot množice tistih, ki pod njimi delajo - v svoji protestantski etiki umestil kvečjemu med podjetniške avanturiste. In ko takole iz dneva v dan poslušam zgodbe o mladih ženskah, ki zaradi strahu pred izgubo službe ne upajo zanositi in mladih moških, ki iz istega razloga ne upajo v miru preboleti svojih bolezni, si domišljam, da se vse te in še mnoge druge vaje v nečloveških perspektivah ne morejo, ne smejo prekrivati z nacionalnim interesom. Tujcem bi zagotovo zamerili, če bi tako brezobzirno ravnali z ljudmi, z njihovim ustvarjalnimi potenciali in življenjskimi energijami. Predvsem zaradi tovrstnih ekonomskih in socialnih praks puščajo za seboj zdajšnje bojevite pivske retorike, skoz in skoz prežete z nacionalnim ponosom, novo samozavestjo in drugimi vrlinami sposobnega gospodarja, tudi nekaj nelagodja. Mar ni konstitutivni del te nove samozavesti navada, da ljudem za njihovo delo ne izplačaš plač? Da jih lahko kadarkoli postaviš na cesto ali jih preprosto odpišeš zaradi spola ali starosti? Če bi bilo na delu zares kaj novega, zlasti tistega, čemur pravi zdajšnja politično-kapitalska fronta proti Interbrewu nova samozavest, potem nam danes ne bi malali na steno strahov pred tujimi prevzemi najboljših slovenskih podjetij, ampak bi slovenski pivovarji prevzemali belgijsko pivovarno. Strah pred tujci v krajih, kjer sta dala ljudem temeljno izobrazbo Hitler in Stalin, pač ni nič novega.