kolumna / Matevž Krivic: Novinarji, kodeks in razsodišče

"Kdor kdaj odpre kakšen resen zahodni časopis - skoraj vseeno, katerega - ve, kakšen intelektualni užitek lahko nudijo dobri časopisni komentarji. Da se moramo pri nas - čast izjemam - takemu vsakodnevnemu drobnemu intelektualnemu užitku odpovedovati oziroma da je bolj redek, vzamem v račun. Naši potenciali so pač šibki, tudi v novinarstvu. Kar pa ne pomeni, da bi se smeli molče sprijazniti tudi s 'komentarji', ki padejo pod neko spodnjo raven še spodobnega in dopustnega."

Takole sem začel pismo za "poštni predal 29" sobotne priloge Dela, v katerem sem potem nameraval "mahniti" dve muhi na en mah: neke že mesec ali dva stare Ježeve izpade zoper tujce in spolno drugače usmerjene, zraven pa še najnovejši komentar Mateje Babič (12. julija - "Pravica za zrele"), kjer me je pa osupnilo njeno lahkotno (in ustavnopravno skrajno zgrešeno) enačenje zahtev po razširitvi poslanske imunitete tudi na civilno (odškodninsko) neodgovornost npr. za žalitve in obrekovanja v parlamentu, torej zahtev po razširitvi nekega privilegija, s svobodo govora nasploh, ki da "je vendar eden bistvenih postulatov demokracije", zaradi česar da menda ni več upravičeno "imeti pomisleke proti širjenju pravic do svobodnega izražanja misli". O tem, kaj bi pomenilo, če bi poslancem dovolili ne le nekaznovano kot doslej, ampak tudi brez odškodninske odgovornosti nasproti prizadetim žaliti in obrekovati, je napisala takole: "Ni treba posebej poudarjati, da bi se v tem primeru svoboda govora poslancev bistveno povečala." Ne ironično, ampak povsem resno!

Priznam pa nekaj: kakorkoli je neverjetno, da lahko v našem osrednjem političnem časniku prebereš tako enačenje očitne zlorabe pravice (svobode govora) s pravico samo, je bilo pa moje hkratno obravnavanje (in s tem do neke mere enačenje) take neumnosti (ali lapsusa) na eni strani in Ježevih nizkotnosti na drugi strani vendarle neprimerno in neumestno. Zato sem takoj pristal na sugestijo uredništva (ki se z mojimi kvalifikacijami enega in drugega, domnevam, sicer ne strinja), da to dvoje vendarle raje obravnavam ločeno. In sem na komentar Babičeve reagiral v posebnem prispevku za sobotno prilogo Dela (upam, da bo to soboto že objavljen - tole namreč pišem v četrtek), reakcijo na Ježa pa sem "premaknil" semle v Mladino. V sobotni prilogi mi namreč dveh stvari hkrati nikoli nočejo objaviti, celo takrat ne, kadar zgolj odgovarjam na povsem osebne napade nase - tokrat pa bi tema "Jež" upravičeno morala še malo počakati, potem pa zaradi nje morda spet kakšne bolj aktualne teme. Tale, v počitniškem času "prekoredna" kolumna mi je torej prišla kot nalašč, da "odkljukam" nekaj, kar mi je močno ležalo na duši, pa ob vsem drugem ni in ni prišlo na vrsto.

Tisti Ježevi komentarji, kjer iz tega sicer zanimivega in lucidnega pisca udari na dan njegova le rahlo prikrita ksenofobija in nestrpnost do vsega "drugačnega", so zame moralno dno Delovega komentatorstva. Ko sem prvo verzijo prispevka za Delo, kjer je bil tudi gornji stavek, poslal v objavo, so me v uredništvu poučili, da Ježevi stavki, nad katerimi se zgražam, niso bili zapisani v "komentarju", ampak v posebni ponedeljkovi "kolumni" - ta pa naj bi bila prav namenjena "provociranju". Gotovo nisem med najbolj površnimi bralci Dela, a to razlikovanje med navadnimi komentarji in ponedeljkovimi provokativnimi kolumnami mi seveda ni bilo znano. Pa tudi sedaj, ko sem bil na to opozorjen, ne vidim razumnega razloga za to, da bi bil pisec kaj manj odgovoren za napisano, če je bilo to objavljeno v njegovi kolumni v ponedeljek, ne morda v torek kot navaden komentar. Bolj neresne, kozerske tekste časniki od nekdaj objavljajo pod nazivom "glosa", pa tudi tam je seveda pisec odgovoren za napisano. Med "kolumno" in "komentarjem" pa kakšne bistvene žanrske razlike sploh ne vidim - pod kolumno razumem le posebno, bolj avtorsko pobarvano obliko praviloma rednega, periodičnega komentarja. In še to, da za stališča rednih "zunanjih" kolumnistov uredništva gotovo prevzemajo manjšo odgovornost kot za stališča "domačih" kolumnistov.

Na nekatere Ježeve komentarje ali kolumne reagiram šele sedaj, ker sem (ob preobremenjenosti z vsem drugim) čakal, da bo nanje reagiral kdo drug. Pa ni. Zgrozil sem se na primer ob tisti njegovi kolumni (24. junija) , kjer "brani" novinarja rumenih Novic, češ da iz njegovih vrstic kar čutiš, kako rad bi zapisal "Bosanci, pojdite domov", a da, pomislite, napisal tega vendarle ni! S "komentarjem": kaj pa je tako groznega, če je človek desničar? Moj odgovor: hudo je, če si komentator Dela, pa ne veš (ali se delaš, da ne veš), da je politično desničarstvo nekaj legitimnega, spodbujanje nacionalne nestrpnosti pa nekaj bistveno drugega, po naši ustavi celo izrecno prepovedanega, torej protiustavnega.. Če te bistvene razlike ne bi bilo, potem tudi v Franciji levica ne bi na volitvah tako odločno podprla desničarja Chiraca proti ksenofobu (ali ekstremnemu desničarju) LePenu.

Še hujša sramota za Delo pa je bila po mojem mnenju Ježeva kolumna 25. maja. Tam si je Jež najprej dovolil o nekom zapisati, da se o njem "širi glas, da spolno ni čisto natančno definiran" - po tem "tračarskem" vložku pa je zdrsnil še globlje z pripombo: "ampak se opravičujem, če to ni res". In na koncu političnega (!) komentarja pa si je še enkrat privoščil primitivno in nizkotno obregovanje ob spolno drugače usmerjene ljudi: "Na državni televiziji briljirajo osebki raznih sumljivih hormonskih usmeritev ...". Da si s tovrstnim pisanjem dvigujejo naklado "rumeni" časopisi, je znano - ampak Delo? Tudi to, da je bilo zgoraj prikazano objavljeno v "ponedeljkovih provokativnih kolumnah", za resen politični časopis ne more biti nikakršno opravičilo.

Zanimivo (oziroma žalostno), da se taki "dosežki" našega žurnalizma, vsaj kolikor se jaz spomnim, nikoli ne znajdejo pred novinarskim častnim razsodiščem. Če bomo - po vzorih iz demokratičnih držav - kdaj vendarle dobili bipartitno ali tripartitno sestavljen in neodvisen tiskovni svet (ki ga bipartitno ustanovijo lastniki medijev in novinarji, vanj pa ponekod sami imenujejo še "predstavnike javnosti") kot organ "samoregulacije", ki pa je vendarle dvignjen nad raven naše sedanje novinarske "samozaščite" (v sedanjem zgolj iz novinarjev sestavljenem častnem razsodišču), se bo tudi indirektno prizadetim z nekorektnim pisanjem morda le zdelo smiselno obrniti se na tak neodvisen organ, katerega moralne razsodbe imajo v tujini velik vpliv. Edina sankcija je objava take etične razsodbe - ker so ustanovitelji tiskovnega sveta poleg novinarjev tudi izdajatelji časopisov, pa so se ti vnaprej zavezali take razsodbe v svojih časopisih objavljati. Vse torej brez državne oziroma zakonske prisile - in zato toliko bolj kredibilno! Da pri nas za to očitno še nismo zreli, kaže že dolgotrajno izmikanje predsednika DNS Grege Repovža, da bi se s pobudniki te ideje pri nas (skupaj z upravnim odborom DNS in častnim razsodiščem) sploh sestal, pa smešni napadi Petra Jančiča v stanovskem glasilu Novinar na Gojka Bervarja s tem v zvezi itd.