kolumna / Matevž Krivic: Mračne paralele ob izbrisanih

Govorim seveda o najnovejši gonji združene desnice in združenih "patriotov" (ksenofobne variante) - najprej proti "izbrisanim", sedaj pa že kar nasproti ustavnemu sodišču, ki je slednjim dalo prav.

Prva mračna paralela s tem mračnim dogajanjem v deželi na sončni strani Alp - dodajam citat iz pisma ugledne novinarke: "topoumna, naduta in fašistoidna podalpska hinavščina" - se zaradi časovne in prostorske bližine vsiljuje sama po sebi: primerjava s Haiderjevo in Heimatdienstovo gonjo proti avstrijskemu ustavnemu sodišču, ko si je le-to drznilo zanemariti čustva "domovini zvestih Korošcev" in dati prav slovenski manjšini. In isti, ki so se takrat zgražali nad tem, kakšna pravna država pa je ta Avstrija, če politiki v njej lahko nekaznovano izvajajo gonjo zoper lastno ustavno sodišče in ne spoštujejo njegovih odločitev - isti sedaj počnejo točno isto doma nasproti slovenskemu ustavnemu sodišču.

Ta prva paralela postane še bolj mračna, če gremo z njo naprej: v Avstriji je ta, za čas človekovih pravic in pravne države nezaslišana gonja vendarle doživela odločen odpor vsaj z leve politične strani in s strani vidnega dela demokratične javnosti - pri nas pa na takih mestih skoraj povsod zmeda, zadrega (tudi zaradi lastnih grehov) in sramoten molk. Naj Jelinčič, Janša, Šter in podobni z združenimi močmi kar zmrcvarijo Krivica, kolikor le morejo - potem morda tudi nam ne bo več tako krvi pil kot doslej!

Častni izjemi med politiki doslej, kolikor vem, sta le Miran Potrč in Lev Kreft, med komentatorji Miha Kovač, Igor Mekina in Mile Šetinc, med novinarji zlasti Borut Mekina v Večeru in še nekaj novinarjev Dnevnika in Dela. Zlasti novinarji lokalnih in podobnih rubrik so bili od lanske ustanovitve Društva izbrisanih pravzaprav zelo naklonjeni, objavili so vrsto pretresljivih individualnih zgodb - a očitno vse zaman. Ko se je stvar z zadnjo odločbo US preselila na prve strani časopisov in ko je desnica začela groziti vsem, ki ne upoštevajo domnevnih političnih in patriotičnih implikacij te zadeve, in ko so varčnim Slovencem preračunljivo začeli trkati na denarnico, se je tudi medijska "klima" ohladila. Drugje morda niti ne tako izrazito, v Delu pa tako zelo, da je 16. aprila ob poročilu o prvi reakciji ministra Bohinca na odločbo US bil objavljen na prvi strani tudi uvodnik Jane Taškar pod naslovom "Povedno sporočilo" - o tem torej, kaj nam s to odločbo sporoča ustavno sodišče.

Kot sporočilo te odločbe, "ki si ga je treba vzeti k srcu" - torej kot v moralnem smislu osrednje sporočilo - je novinarka iz 15 strani dolge odločbe izbrala stavek, da "ureditev statusa izbrisanim ni le v interesu prizadetih, ampak je tudi v interesu države, da na njenem ozemlju ne prebiva toliko nikogaršnjih ljudi". No, recimo, da je izbira enega stavka iz dolge odločbe kot tistega, "ki si ga je treba vzeti k srcu", pač stvar okusa - o okusih pa naj se ne bi razpravljalo. Toda pojasnilo novinarke, zakaj ji je prav ta stavek od vseh v odločbi najbolj pri k srcu, pa ni več le stvar njenega okusa - še zlasti, če nam to na elitnem mestu ponuja resen politični časnik. Glasi pa se to pojasnilo dobesedno takole: "V urejenih razmerah je namreč veliko laže poseči po vseh možnih ukrepih zoper posameznike, ki lažejo, kradejo, nočejo delati, in sploh počno slabe stvari, pa naj imajo katerokoli državljanstvo."

Tako, zdaj vemo. Za osrednji politični časnik te države osrednje "povedno sporočilo" te >zgodbe o izbrisanih ni karkoli v zvezi s spoštovanjem ustavnosti, zakonitosti, človekovih pravic ali morda kaj v zvezi s politično odgovornostjo za trpljenje in stiske 18.000 družin ali za težke milijarde, ki bodo sedaj šle iz naših žepov za odškodnine. Ne, osrednje "povedno sporočilo" Dela, "ki si ga je treba vzeti k srcu", se glasi: v državi mora biti birokratski red, kajti v urejenih razmerah bomo lažje našli tiste, ki lažejo, kradejo in nočejo delati! Če si Taškarjeva za ta biser ni zaslužila odlikovanja "Ježeve (ali Jelinčičeve) zvezde I. reda z zastrupljenimi bodicami", potem ne vem, kdo si ga bo še lahko. (Ampak ga ne bo dobila, ker so ji nadrejeni uredniki nevoščljivi in tega mojega predloga v Delu niso hoteli objaviti.)

Ampak Delo tu ni edino. Poglejmo, kaj smo lahko slišali celo v TV dnevniku nacionalne televizije. Na koncu razgovora z ministrom Bohincem je voditeljica dnevnika s svojim značilnim sladkim glasom in nasmehom vprašala ministra nekako takole (navajam po spominu): "Ampak ti izbrisani vendar niso bili vsi enaki - nekateri med njimi so bili vendar proti osamosvojitvi Slovenije ... Ali bodo sedaj tudi oni dobili vrnjen status za nazaj?" No, če novinarka misli, da so socialne pravice lahko odvisne od tega, kakšne politične poglede izražaš, je to sicer žalostno - če temu potem celo notranji minister indirektno pritrdi z odgovorom, da bo tudi to seveda upoštevano v zakonu, se pa lahko samo še zgroziš.

Kaj pa paralela s povojnimi poboji domobrancev? Ni tako direktna kot tista z gonjo proti avstrijskemu ustavnemu sodišču, a je vendarle možna. Obakrat nad deset tisoč ljudi, v isti deželi. "Orokavičen" odvzem pravic leta 1992 in barbarski, grozljiv odvzem življenja leta 1945 seveda nista primerljiva. Primerljiva pa je mentaliteta, ki je eno in drugo porodila - domišljavost in aroganca zmagovalcev, ki so jim človeške usode nepomemben drobiž v poravnavanju "zgodovinskih računov". Pri čemer so bile tragične žrtve povojnih pobojev vsaj res na "zgodovinsko napačni strani", čeprav tudi med njimi množice preprostih in zapeljanih vojakov brez vsake osebne krivde - žrtve sedanjega odvzema socialnih pravic pa, razen nekaj sto oficirjev JLA, in, recimo, še nekaj sto političnih nasprotnikov samostojnosti Slovenije (ki pa jim, obojim, človekove pravice seveda prav tako pripadajo), sploh niso bile v nikakršnem konfliktu s Slovenijo in njeno novo oblastjo. Gre, kolikor lahko sklepam iz marsičesa, za množico neukih ljudi s socialnega dna, ki se v tistih mesecih preprosto niso znašli - da ne govorim o mnogih, ki so bili bolni, začasno odsotni iz Slovenije itd. Poznam npr. Albanca, tu v Žitu zaposlenega peka, ki je bil ves kritični čas hudo bolan v psihiatrični bolnici - ko je prišel ven: izbris! Poznam romsko družino, ki se ji je na obisku pri sorodnikih v Nemčiji rodil otrok in mu težke poporodne obolelosti niso pozdravili celo leto - ko so se vrnili domov v Ljubljano: izbris! Poznam nezakonito izgnanega oficirja, ki so ga konec julija 1991 šle v Srbijo obiskat žena in dve mladoletni hčeri - in nikoli več niso smele priti prebivat nazaj na svoj rodni dom v Brežice: izbrisane tudi one! Poznam ... vsega kakšnih sto primerov. Take - in še hujše, samo prezapletene za kratek prikaz. Še dobro, da ne poznam vseh 18.305 - najbrž bi znorel.

Morda se mi malo že sedaj meša, kajti kot tretja mračna paralela se mi že nekaj časa vsiljuje ena zgodovinsko še precej bolj oddaljena: tista z neandertalci, ki so probleme med "nami" in "njimi" reševali preprosto z gorjačami, ne s tem kompliciranim pravom, ki ne zna več ločiti med "našimi" in "njimi" in daje pravice kar vsem.