kolumna / Rastko Močnik: Brezčutnost in solidarnost

Ujetniki so si vsak po svoje skrpali zavetje, kakor je vsak najbolje vedel in znal. Njihovi stražarji so se čudili, zakaj tako nesmotrno cepijo svoje moči - saj bi vsi skupaj, če bi sodelovali, lahko veliko bolje poskrbeli za zavetje kakor pa vsak posebej. Zmagovalce je pretreslo, kako je nasprotnikov mogočni disciplinirani vojaški stroj razpadel na nemočne posameznike, ki niti drug drugemu pomagati ne zmorejo več. A prav zato, ker je bila ta armada, dokler je delovala, zgolj discipliniran vojaški stroj, v ujetništvu ni mogla biti več niti vojska in še manj solidarna človeška skupina. Disciplinirani stroj za ubijanje je ubijal človeka v teh vojakih, dotolkel je njihovo človečnost, da ob hudi uri niso zmogli niti najbolj ogolele in navsezadnje tudi koristne solidarnosti. - Da načini sožitja po svoji podobi pregnetejo ljudi, ki v njih živijo, je častitljiv književni motiv. Stotine, tisoče let, preden smo si izmislili sociologijo, so Stari žgoče razpravljali o tem, kako naj ljudje skupaj živijo, saj so vedeli, da bodo sami taki, kakršna bodo njihova občestva. V razpravah o "dobri vladavini" je bilo merilo že od nekdaj prav to: kaj oblika vladavine naredi tistim, ki v njej živijo. Tiranija, so vedeli, ni slaba le zato, ker ljudem vzame svobodo - temveč zato, ker jih brutalizira: nesvobodni ljudje posurovijo. Tukididov Perikles v govoru ob pokopu prvih padlih v peloponeški vojni duhovito izrablja prav ta motiv: Atenci, pravi, imamo dobro državo, zato smo pametni, bistri, strpni, pogumni... Na koncu govora pa razmerje obrne: ker so bili naši predniki pametni, bistri, pogumni - so nam zapustili dobro državo; dokler bodo med nami požrtvovalni junaki, kakršne pokopujemo danes, bomo to dobro državo tudi ohranili. - Potem ko so Atenci vojno zgubili, so misleci vzroke za izid spet iskali v politični ureditvi: v slabostih atenske demokracije, v prednostih špartanske ureditve. Plutarh hvali lacedemonsko ustavo, na koncu pa špartanskega zakonodajavca Likurga povzdigne z mislijo, da Likurg za seboj resda ni pustil govorov in člankov - zato pa je zapustil polis, "ki se vsa ukvarja s filozofijo". Likurgova državna ureditev je Lacedemonce napeljevala, da so živeli filozofično, zato so bili srečni in zmagoviti - vse dokler jih ni zmotila zmaga v peloponeški vojni. Opiti od zmage so pozabili na Likurga in opustili filozofijo - iz nravstvenega propada državljanov pa je izšel tudi zaton države.

Te stare moralke so seveda po svoje naivne. A naivnost ni v tem, da umevajo odnos med državo in državljani v nekakšni gladki neposrednosti: saj je za to vrsto države, za "ljudsko" državo, značilno prav to, da institucionalizira to fikcijo, po kateri naj bi bil odnos med državljani in državo neposreden in gladek. Naivnost Starih in še tudi zgodnjih Modernih je marveč v tem, da si tudi odnose med državljani zamišljajo, kakor da bi bili neposredni - in da so prepričani, da ima tudi država do sebe same neposreden in gladek odnos. V tem je iluzija: da ne vidijo razlik in protislovij med državljankami in državljani, da ignorirajo notranje prelome in protislovja v državnih aparatih. Državo mora zato lepiti skupaj tisto, čemur Althusser pravi "vladajoča ideologija" in kar je Gramsci dobro zadel s konceptom "hegemonije". Potem pa država na to fikcijo, ki jo nosi vladajoča ideologija, z nezanesljivim uspehom mami državljanke in državljane. Kakor imajo mačke luknje v koži vselej tam, kjer imajo oči - so tako misli vladajočega razreda v vsakem obdobju vladajoče misli.

Tukajšnja država se je pravkar znebila nravstvenega balasta, ki si ga je obesila za vrat, ko je ustvarila in potem ohranjala "izbrisane". Kar je bilo pri starih Grkih fikcija, je pri nas resničnost: državo so nravstvenega bremena rešili krepostni državljani - natančneje in v pravih mitoloških razsežnostih: državo je sramotnega greha razbremenil zlasti en kreposten državljan. Namesto da bi državljansko telo radostno planilo pokonci, saj so ga odrešili moralno-politične kuge, zdaj posamezniki in skupine, parlamentarna stranka, društvo zahtevajo, naj bi "izbrisane" ponovno preverjali, naj bi odločitev ustavnega sodišča uresničevali selektivno ipd. Kakor da bi pozabili, kakšna je narava človekovih pravic, ali kakor da bi jim tega ne bilo kaj dosti mar. Ker pa se "Deklaracija o pravicah človeka in državljana" iz 1789 začne s hipotezo, "da sta pozaba ali zaničevanje človekovih pravic edina vzroka za javne nesreče in za kvarjenje vladavin", ne bo odveč opomniti, da človekovih pravic ni mogoče dajati in odvzemati po kosih, da jih ni mogoče enim priznavati, drugim pa odrekati - da jih sploh ni mogoče odreči, ker jih tudi predpisati ni mogoče. Vsakdo jih ima, pa če mu jih priznavajo ali pa kršijo.

Te ekscesne odzive na odločitev ustavnega sodišča o "izbrisanih" je seveda mogoče pojasniti s psihologijo in socialno psihologijo - a njihov učinek je vendarle objektiven družbeni proces. Same izpade lahko, denimo, pripišemo ekscesnosti, ki jo poraja vsaka razredna družba izkoriščanja in zatiranja. A koliko bodo te skrajnosti učinkovale, je odvisno od tega, kako se bodo nanje odzvali druge posameznice in posamezniki, skupine, stranke in društva: začenši z občili pa kakšnega posebnega odziva ni bilo. Ni bilo odzivov, ki bi ekscese razglasili za ekscese, skrajnosti umestili, kamor spadajo - in torej zaustavili objektivni družbeni proces, ki ga ta stališča, te proklamacije sprožajo. Če nikomur ni več do njegovega bližnjega, je nemara žalostno: a da bi ljudje tako vsesplošno pozabljali na sebe same, bi bilo že noro. Zato zgornje zgodbe o zajetih vojakih in starih Grkih: kdor dopušča, da se kvari občestvo, v katerem živi, da propada njegova država, ta tvega, da se bo z občestvom in državo pokvaril tudi sam. Komur ni mar pravic drugega, ta naj se ne čudi, če bo brez njih ostal tudi sam.

V tem je problem protiljudskih režimov: obstanejo lahko, le dokler držijo podložnike v otopelosti in topoumnosti. Tako je bilo že pri referendumu o Natu: 40% tukajšnjih volivk in volivcev je glasovalo za vojno in za hlapčevstvo. In vendar je bilo oboje že tu, ko so glasovali: ZDA in zaveznice so že napadle Irak, vilenska izjava pa je bila tudi vsem dobro poznana. Uspeh režima je bil odvisen od tega, da zadostno število volivk in volivcev z vstopom v zvezo Nato ne poveže agresije na Irak in vilenske izjave, "našega" prispevka k razbijanju mednarodne ureditve nasploh in Evrope posebej. Uspeh režima je bil odvisen od omejenosti državljanstva. Tisto količino omejenosti si je establišment sicer zagotovil v zadostnem številu - vendar pa ne v večinskem obsegu. Zakaj bi torej zdaj trpeli še hujšo sramoto, tvegali še večjo škodo z nadaljnjim maltretiranjem "izbrisanih"?