kolumna / Vlasta Jalušić: Fantom kulture

Avgusta, ko jadransko morje po 10 uri dopoldne postane bolj hrumeča avtocesta kot ribam in počitku namenjen morski raj, ko je morje tudi v brezveterju nenehno razburkano in ko zalivi postanejo velika parkirišča jadrnic, jaht in motornih čolnov, v času ko evropski srednji razred dopustuje in se predaja množičnemu počitku in zabavi, je pravi čas za razpravo o evropski kulturi in identiteti, mar ne?

Spomladi letos je Romano Prodi, kmalu potem, ko smo od papeža slišali, da je krščanstvo cement Evrope, iniciiral delo takoimenovane refleksijske skupine, ki bi naj premislila "duhovno in kulturno razsežnost Evrope". Izhodiščna ideja je iskanje skupne evropske identitete in skupnih evropskih vrednot, na katerih bi naj temeljile politične strukture bodoče, razširjene Unije. Skupina se je letos spomladi že sestajala pod okriljem Inštituta za humanistične vede na Dunaju, v njej pa je deset intelektualncev in politikov, od Simone Veil, Michela Rocarda, Kurta Biedenkopfa do Arpada Goncza, Bronislawa Geremeka, Johna Graya itd. Ena od prvih ugotovitev skupine je bila, da bodo med starimi in novimi članicami še desetletja vladale velike ekonomske in socialne razlike in da so ta nesorazmerja velika nevarnost za združeno Evropo. Kako torej premostiti grozeči prepad? Odgovor je specifična evropska solidarnost kot vrednota, ki je menda globoko zakoreninjena v evropski zgodovini. A medtem ko eni vidijo solidarnost kot politično vrednoto, kot tradicijo sposobnosti obvladovanja neenakosti, pa drugi, in zdi se, da so ti v večini, vidijo to tradicijo kot kulturno vrednoto in dobrino, ki jo je mogoče umestiti v kontekst razprave o razlikah med evropsko in ameriško "kulturo". Tako denimo Kurt Bidenkopf vidi evropsko socialno listino in listino pravic kot nekaj, kar je zagledano v preteklost in ne v prihodnost, saj se Listina pravic po njegovem preveč ukvarja s socialnimi zakoni in po njegovem bodo tovrstne "pravice" ohranjale bolj status quo kot pa razvijale "prihodnost Evrope". Skratka, ne-reakcionarna evropska ustava bi morala bolj kot iz političnih razlik izhajati iz razprave o skupnih kulturnih in moralnih predpostavkah, ki da vežejo Evropo skupaj.

Gre torej za iskanje nekakšne skupne kulturne substance nove politične skupnosti, ki naj bi rasla od spodaj navzgor. Sklep, ki bi ga bilo mogoče potegniti iz razprave, pravi približno takole: ker so nevarnosti v neenakosti (govori se o razliki med starimi in novimi članicami, ne o razlikah znotraj članic samih - sic!), je treba vrednotam dodati solidarnost: o njej pa je treba razpravljati v kontekstu kulture in religije, ki sta temelj evropske (notranje in zunanje) solidarnosti in kohezije. Prav tovrstna solidarnost naj bi bila v evropskem kulturnem kontekstu tista vrednota, ki jo razlikuje od Amerike.

Vprašanje, ki se ob tem postavi, je, v kakšnem razmerju sta evropska politična integracija in kulturna skupnost, na kateri naj bi integracija temeljila. Na prvi pogled se lahko zdi, da je zahteva po posebni kulturni utemeljitvi tisto, kar bi naj ločevalo/razlikovalo Evropo od Amerike, jo napravilo nekako za bolj omikano, civilizirano (vrednote kot so solidarnost, toleranca, dostojanstvo, soodvisnost...). Tudi če pustimo ob strani grozljivo evropsko izkušnjo, ki je temeljila prav na transformaciji rasizma, ki je temeljil na barvi kože, v rasizem, ki temelji na kulturi in tudi če pustimo ob strani vprašanje rasističnega izvora samega evropskega imena se nam postavi vprašanje, ali Evropa res potrebuje izkopavanje/ustvarjanje domnevne skupne kulturne substance, da bi lahko funkcionirala kot politična skupnost. Spregled dejstva, da se mora Evropa, če naj temelji na načelu enakosti in človekovih pravic, oblikovati kot vseskozi umetna, politična tvorba, ne pa kot organska, naravna skupnost, ki bi se združevala predvsem na temelju skupne kulture, se mi zdi izjemno nevaren.

Uspeh ameriške revolucije, učinkovit demokratični mit in obdobje dolge stabilnosti Amerike brez totalitarizma, ki se vzpenja danes, niso temeljili v kakršni koli skupni kulturni substanci. Ameriški politični uspeh glede na Evropo je bil prav v odsotnosti kulture, v odtegnitvi od tradicije, kar je omogočalo novo politično utemeljitev. Tam, kjer je ta skupna (evropska!) kulturna in verska dediščina kot substanca udarjala na plano, je rojevala diskriminacije, nasilje, rasizme itd. Prav naknadna zahteva po skupni kulturi, ki jo je producirala odsotnost politične integracije, je proizvedla množično družbo in kulturo, ki se je je klasična Evropa med obema vojnama tako zelo bala, saj je v obliki jazza, bluesa itd., odmevala tisto čudno mešanico otroškosti, črnskosti in naivnosti, o kateri se je Hessejev Stepski volk (1927) z grozo spraševal: "Ali bo tudi Evropa postala takšna? Ali je že na poti k temu? Ali je bilo to, kar smo imenovali kultura, duh, duša, lepo, sveto, ali je bila to le prikazen, ki je že zdavnaj mrtva in jo ima za pravo in živo le še nas nekaj norcev? Ali je bilo to, za kar smo si prizadevali mi norci, zmeraj že fantom?" Ena izmed številnih aktualnih šal, ki je nastala na Dunaju po drugi svetovni vojni, ko so bili Američani tam okupacijska sila, gre takole: nadebudni in evropske kulture željni teksaški par se odpravi na Dunaj. Med konzumiranjem bogate kulturne dediščine se ustavita na trgu pred Pratrom in se zazreta visok spomenik, ki je ovekoveča vojaško slavo generala Tegethoffa. Mož pouči ženo: "See honey, this is Goethe, also known as Schiller, who wrote The Little Night Music, pa pa pa pam...".

Strah pred "amerikanizacijo" in konformizmom množične družbo, ki je - tako se zdi - najbolj dominanten prav v ZDA in ki se dandanes kaže predvsem v zasmehovanju Bushevega diletantizma, je v Evropi podžgal željo po "vrnitvi" k visoki kulturi, ki da Evropo razlikuje od Amerike in ki naj ustvari novi evropski civilizacijski in identitetni temelj. Problem s sklicevanjem na to visoko kulturo je na eni strani seveda v tem, da je v preteklosti prav to sklicevanje proizvedlo evropski rasizem, nacionalsocializem, fašizem in vojno. Po drugi strani sta množična družba in konformizem že zdavnaj postala temelj same evropske kulture, še posebej v vzhodni Evropi po padcu berlinskega zidu, kar je namesto nove politične skupnosti privedlo do poskusa realizacije najbolj drznega "ameriškega" kapitalističnega sna. Teksaški pari so danes povsod po Evropi in v dobršnem delu je Evropa kulturno bolj amerikanizirana kot Amerika sama. Zato dilema ni v kulturnih razlikah. Prav njihovo poudarjanje lahko dandanes ustoliči vseevropski fašizem. Kako se to dela, nam je v Sloveniji pokazala zgodba o izbrisanih, ki so prvi plačali visoko ceno "organskega" integriranja.

"Evropska identiteta", če kaj takega sploh lahko obstaja, se od ameriške identitete ne more razlikovati v "kulturi". Dilema je v razliki med kulturo in politiko, med kulturno in politično skupnostjo, ne pa v kulturnih razlikah. Evropska identiteta bo politična ali pa je ne bo!