KOLUMNA / Vlasta Jalušič: O dejanskih tarčah

Včasih, ko gledam slovensko nacionalno televizijo, se mi zdi, da bi kar morala začutiti drhtenje narodovega telesa pod sabo ali pa v sebi vsaj s tistim deležem svojih čutov, ki bi morali biti v meni menda slovenski in ki naj bi se iztekli v slovensko zavest. Ta vtis dobim ob kakšnem poročilu o slovenski kulturi, denimo nedavno s knjižnega sejma (oh, naša slovenska knjiga), srce parajoči recenziji predstave, ob neštetih ritualnih samoobčudujočih ponavljanjih in razglabljanjih “Mi, Slovenci” in o naših lepih/ali slabih značilnostih. Ker pa ne vem točno (in ne bom nikdar vedela!), koliko je tega deleža, se mi najbrž obeta, da moj duh ne bo nikdar doživel tistega pravega narodnega vzhičenja, ko se združi s svojim telesnim deblom v eno samo. Najbrž moram prav zaradi tega vsake toliko časa in že ničkolikokrat od začetka zavedanja svojega bivanja na tem koščku zemljice poslušati lekcije o hvaležnosti in nehvaležnosti. Ker ponavadi glasno izrečem ali napišem misel, ki kritizira pristranskost, kršenje pravic, krivico države ..., sem pogosto tarča očitkov o nehvaležnosti, češ da ne ljubim svoje domovine. In ker se svoje nečistosti in nehvaležnosti ne le zavedam, ampak ju celo zavestno poudarjam, saj sem pripravljena ljubezen deliti le z osebami in ne s skupnostmi, sodim med tiste, ki jih imajo domnevni heroji slovenske osamosvojitve za nasprotnike. Skratka, uvrščam se med potencialno nehvaležne državljane, kar mi je ne nazadnje dokazalo tudi eno od grozilnih pisem, ki sem jih prejela na svoj naslov v začetku devetdesetih, ko sem nasproti začasnemu statusu zagovarjala integracijo beguncev iz bivše Jugoslavije. Pošiljalci so mi napisali, da sem kot pripadnica "dinaridne rase" lahko pravzaprav srečna, da me je slovenska država šolala, medtem ko ji jaz to tako nehvaležno vračam ...

Tudi v torek, 26. novembra, zvečer bi - če bi ne bi imela tega problematičnega in nehvaležnega južnjaškega značaja - ob oddaji slovenske nacionalne televizije Tarča najbrž morala čutiti drhtenje narodovega telesa. Oddaja je bila namreč postavljena tako, da je (čeprav namenjena množičnemu kršenju človekovih pravic, ki jih je zagrešila slovenska država) v celoti izrazila eno samo skrb za narodovo telo, usodo in prihodnost. Tako je nacionalna televizija z Lidijo Hren na čelu spet poustvarila oddajo (o izbrisanih), ki je jasno utrdila rasno delitev na tiste, ki si zaslužijo vključitev v skupnost, in na tiste, ki si tega ne zaslužijo. Elementi, ki so tovrstno strukturo podprli, so bili naslednji: oddaja je imela voditeljico, ki je postavljala navideznima “dvema” enakima stranema nevtralna vprašanja: vzorec nevtralne oddaje, v kateri smo lahko spet, kot že tolikokrat do zdaj, videli “obe” strani, ki sta poskušali gledalstvo prepričati o svoji resnici. Oddaja ni bila oblikovana le kot navijaški stadion, na katerem je lahko prisotna množica, nekakšna protofašistična Gefolgscahft, ploskala in vpila navijaška gesla proti tistim, ki so izgubili pravice, in tako postali dejanska tarča v oddaji, temveč je njen pripravljalni novinar v slogu kronike v zgodbah o izbrisanih radikalno začrtal mejo tolerance med "dobrimi" in zato sprejemljivimi tujci, ki so v Sloveniji do določene mere dobrodošli, in tistimi, ki so slabi, pokvarjeni in zato škodljivi in si vključitve ne zaslužijo. Novinar je šel kot “drugo plat” izbrisanih poiskati tudi dobre in udomačene tujce, tiste, ki so urejeni in ne takšni kot izbrisani. Prikazane zgodbe so tako skozi ksenofobno in ksenofilno plat ter skozi "objektivnost" (vedno pripustimo dve strani, če pa ju ni, ju ustvarimo, saj ima "resnica" vedno dve plati) ustvarile dve kategoriji "tujcev", ki so v Slovenijo prišli iz nekdanje Jugoslavije. Tako smo lahko videli "poštene" tujce, tiste, ki so si s pridnim delom zaslužili vključitev in zdaj imajo tudi državljanstvo. Oni so si članstvo v dobrotljivi skupnosti s pridom in vzorom zaslužili in so zdaj normalni, morda celo bogati, podjetni, uspešni, asimilirani in prilagojeni. Na drugi strani smo videli čiste zgube, ki so izpadli kot nebodigatreba: tisti, ki niso hoteli samostojne Slovenije in si menda niso hoteli urediti dokumentov: prikazani skozi detalje in spretno montažo - žrtve, ki se ne le vozijo v avtomobilih, ampak so dale otroke v rejo (slabe matere), ki so izčrpane, nesrečne, ki so izgubile vse, in celo takšne, ki so zaradi svoje nesrečne zgodbe dejale, da jim je žal, ker so na plebiscitu glasovale za samostojno Slovenijo. Voditeljica ni pokazala nobene empatije. Prav zato smo lahko na drugi strani videli (po njunih besedah vedno bolj neenakopravna) gospoda Peterleta in Janšo in slišali tudi, kaj vse so gospodje, ki nasprotujejo vrnitvi statusa izbrisanim, pripravljeni storiti za spoštovanje (svojih) človekovih pravic v Sloveniji. Najbolj promovirani evropski poslanec Peterle pa nam je pokazal, da je pripravljen vreči skozi okno načela človekovih pravic in zagovarjati stališče, da je prav/o tisto, ker je dobro za slovenski narod in mu služi.

Zdi se mi, da tisti, ki poskušamo zagovarjati državljansko državo in državo pravic, ne pa države slovenske narodne dobrote, postajamo vse bolj komična karikatura. Matevž Krivic, ki je zagovarjal pravno državo že v osemdesetih in ki je med tistimi, ki imajo kar največ zaslug za demokratizacijo v Sloveniji in posledično za novo državo, je v poziciji zagovornika skupine, ki je izgubila vse pravice, s pomočjo voditeljice postal tarča neprikritega posmehovanja. Človek bi naivno pomislil, da je možno, da so si medijski ustvarjalci skozi nekaj let kritike in refleksije medijskega delovanja oblikovali zavest o svojem položaju in o tem, kakšne posledice in učinke ima njihovo medijsko delovanje. Medijska konstrukcija realnosti, ki predstavlja aktivno ustvarjanje javne, politične agende, ne oblikuje samo dominatnega javnega mnenja ter navideznega konsenza o neki temi, temveč - v medsebojnem dopolnjevanju medijskega in drugih diskurzov - tudi aktivno pripravi podlage, glavna izhodišča ter priskrbi legitimacijo za izvajanje državnih in lokalnih politik. V letih tranzicije smo lahko videli, kako je medijski "poiesis" postal ena od glavnih komponent ustvarjanja javnih politik in kako slovenska medijska poezija, predvsem tista nacionalnotelevizijska, nastopa kot glavni motor diskurza "normalnosti" sovraštva in normalizacije nekaterih zelo problematičnih praks izključevanja. Skozi procese razlikovanja in razločevanja namreč uspešno določa meje "sprejemljivosti" za glavno linijo skupnostnega političnega delovanja - tako posameznikov kot institucij. To se potem, skozi posebne zgodbe, izteče v arbitrarne delitve družbe na tiste, ki si zaslužijo vključitev, in tiste, ki si je ne. Tarča nam je tokrat spet jasno pokazala, kakšnega "tujca" je pripravljena tolerirati: nevidnega, nezahtevajočega, pohlevnega, pravilno podjetnega in takšnega, ki bo izbrisal svojo identiteto hvaležen. Dober Indijanec je le mrtev Indijanec, a še mrtev mora biti hvaležen.