kolumna / Dragica Korade, Večer: Ko dihajo za ovratnik

Danes minevajo natanko štiri leta od surovega napada na Večerovega novinarja Mira Petka. Čeprav je takratni generalni direktor policije Marko Pogorevc takoj po napadu zatrdil, da ni razlogov za paniko, ker policisti "že dihajo za ovratnik storilcem in naročnikom", ostaja koroški zločin, v katerem so prvi komentatorji odčitali mafijski obračun s svobodo tiska, tudi po štirih letih neraziskan. Še pred nedavnim je kazalo, da bodo ob četrti obletnici izrečene vsaj prve sodbe peterici obtoženih napada na novinarja, na sodišču v Murski Soboti pa se je vsa stvar znova zapletla in je preložena na marec. "Vidite, da nimajo proti njim nobenih dokazov," mi vsake kvatre po telefonu sporoča oče enega od obtoženih, ki ima očitno nalogo širiti informacije o tem, da je Miro Petek še zmeraj v nevarnosti, ker so pravi lopovi še zmeraj na svobodi. Da bo mera polna, je o tem, da so mu neznanci stalno in povsod na sledi, prepričan tudi Miro Petek, ki nima več iluzij o razliki med malimi in velikimi lopovi: če še sploh kje, potem tukaj zagotovo roka roko umije. Ampak to še ni vse. Zgodbo o "tistih, ki so še zmeraj na svobodi", zaokroža šele dejstvo, da je mariborska tožilka, ki je primer Petek pripeljala na sodišče, zaradi nevarnosti za življenje že sedem mesecev policijsko varovana. O grožnjah, ki prihajajo tudi do pristojnega murskosoboškega sodnika, javno ne more in noče govoriti, je pa o neznosnosti položaja, v katerem se je znašla zaradi primera Petek, v začetku februarja pisala pravosodnemu ministru in tudi generalnemu državnemu tožilcu. Minister ji je obljubil, da bo o zadevi razmislil, v. d. tožilca pa nič.

Kaj lahko po štirih letih dihanja za ovratnik v resnici položimo na mizo? Seveda se motijo vsi, ki pravijo, da nič. Pred štirimi leti sta bila pred nami samo razbiti novinar in upanje, da bodo pristojni stvari prišli do dna. Ni bilo veliko, a dovolj, da se je zdelo, da so časi, ko so lahko ljudem samo zato, ker so govorili in pisali o neprijetnih stvareh, nekaznovano razbijali glave, vendarle mimo. Ko pa so že nekaj mesecev po napadu tožbe za milijonske odškodnine zadele tako rekoč vse novinarje, ki so o primeru Petek javno razmišljali, in vse časopisne hiše, ki so njihovo pisanje objavile, je postalo jasno, da je nekje nekaj hudo narobe. Če so pristojni še sploh govorili o preiskavi, so govorili o neznosnih pritiskih, ki da jih izvaja javnost, ki si domišlja, da je napad na novinarja nekaj posebnega. Da ta primer v resnici je nekaj posebnega, ker so z novinarjem obračunali koroški bogataši, ki jim je Petek začel mešati tranzicijske štrene, so sicer mrmrali vsi, čeprav ni bilo nikjer nikogar, ki bi bil pripravljen spregovoriti o konkretnih imenih. Običajnim moškim in ženskam, ki si pri koroških podjetnikih služijo svoj vsakdanji kruh, tega ne bi smeli zameriti vsaj iz treh razlogov. Prvi je ta, da vidijo v dejstvu, da do današnjega dne za to dejanje ni bil nihče kaznovan, najboljši dokaz, da so posredi pomembni ljudje, ki lahko v tej državi počnejo vse, kar hočejo. Drugi je zdaj že bivši generalni direktor policije, ki se je širokoustil, da ve, kdo je obračunal s Petkom, a ni storil nič. Tretji razlog je predsednik parlamentarne komisije, ki je v prejšnjem državnem zboru presenetljivo pedantno preiskovala primer Petek. Tudi ta se je hvalil, da ve, kdo je napadel novinarja, a njegovega imena ni izgovoril niti pod razno. Kako naj ga potem izgovori nekdo, ki ima v tej vsevedni in vsevidni družbi veliko manj možnosti za dihanje kot politik ali generalni direktor policije? Naj postane v sistemu, ki ne pozna zaščite prič, anonimna priča? Vemo, kako je s temi pričami: tisti, ki so se bali, da jih bodo prepoznali, so hodili na sodne obravnave, da bi se znebili najmanjšega suma, da so vpleteni v to igro. In ne sprašujte mene, koga ali česa se tako zelo bojijo. Raje se vprašajte, kateri mehanizmi kolektivnega pohabljanja morajo biti na delu, da se v ljudi zaleze tak strah. In preden se začnemo tolažiti s teorijami, po katerih je strah od znotraj votel, od zunaj pa ga nič ni, se velja spomniti, da si mariborska tožilka, ki vodi primer, policijskega varstva najbrž ni omislila zaradi svoje zabave.

Samo to hočem reči: kar imamo v primeru Petek zdaj pred sabo, je drugačno od tistega izpred štirih let. Bolj brezupno je. Pred nami se namreč vzpostavlja prava mala mafijska scena. Na njej stoji pet obtoženih, ki ves čas brijejo norce iz sodišča, tožilka, ki ji strežejo po življenju, anonimne priče, ki se samorazkrivajo ali pa sploh ne upajo nastopiti na procesu, da o razbitem novinarju, ki je, potem ko je videl, kako beseda v tej državi še zmeraj boli, novinarstvo obesil na klin in odšel v politiko, sploh ne govorimo. Kar ta scena pošilja v obtok, so čisto verjetne zgodbe o mogočnežih, ki so še zmeraj na svobodi in ki znajo enako dobro gospodariti s človeškim strahom kakor s kufri denarja. To, da se te zgodbe vrtinčijo v tem prostoru že štiri leta, bi nekega dne utegnilo pomeniti, da so resnične. Zato zdaj ni več samo vprašanje, kaj bomo mi počeli s to resnico. Vprašanje je tudi, kaj bo ona počela z nami.