Šestdesetletnica

Vlada sicer lahko zasede glavne ustanove za proizvodnjo preteklosti in z njihovo pomočjo razširja svojo uradno različico, a ideološkega monopola si ne bo mogla zagotoviti. Ta čas se stališča v boju za interpretacijo preteklosti v grobem razvrščajo v štiri skupine. Po prvem pogledu so komunisti začeli državljansko vojno, pravi domoljubi pa so se uprli komunistični revoluciji; kolikor so pri tem sodelovali z nacifašizmom, je bila kolaboracija izsiljena in so zanjo krivi komunisti. Drugo stališče meni, da so bili partizani sicer v večini domoljubi, a so komunisti njihov boj izkoristili za svojo revolucijo; na nasprotni strani so bili protikomunistični domoljubi sicer zadosti bistri, da so spregledali komunistično zaroto, a so bili hkrati vseeno preveč lahkoverni, zato so jih lahko zapeljali h kolaboraciji: za grozote sta krivi rdeča in črna internacionala in njuni domači agenti, narod pa je dvojna žrtev in se mora skoz spravo otresti obojnega totalitarističnega zla. Po tretjem stališču narodnoosvobodilnega boja ni mogoče ločiti od boja proti fašizmu: narodno osvoboditev sta izbojevala Osvobodilna fronta in partizansko gibanje, domobranstvo je bilo kolaboracija z okupatorjem in nacifašizmom. Po četrtem pogledu se s preteklostjo ne kaže obremenjevati, gledati naj bi bilo treba naprej, ne nazaj.

Prvi stališči sta revizionistični in sodita k tistim sodobnim prizadevanjem, ki bi hotela nekako opravičili ali vsaj omilili zgodovinski fašizem. Tretje stališče je neke vrste negacionizem. A medtem ko je negacionizem v sodobni Evropi skrajna različica zgodovinskega revizionizma, saj hoče zanikati zlasti načrtni genocid nad Judi, je tukajšnji negacionizem nekaj posebnega. Resda se upira revizionističnim poskusom, da bi zanikali ali opravičili domači fašizem in kolaboracijo, a hkrati poskuša zanikati neko drugo zgodovinsko dejstvo - namreč socialistično revolucijo. Sicer pa tudi tukajšnji revizionizem marsikaj zanika: pri kolaboraciji zanika vse z izjemo antikomunizma, ohranja torej del uradne kolaboracionistične ideologije, zanika pa vse drugo, antisemitizem in sodelovanje pri genocidu, rasizem, "novi svetovni red", pošiljanje v konclagerje itn. itn. - zanika torej nacifašizem.

V boju za interpretacijo preteklosti se potemtakem bojujejo zlasti okoli tega, kaj naj bi pozabili. Spopadajo se za to, katera vrsta amnezije naj bi prevladala, kateri tabu na spominjanje naj bi določil ustroj nove vladajoče ideologije. Četrta različica, ki priporoča, da naj vse skupaj pozabimo in se miže odpravimo v neoliberalno prihodnost, potemtakem le radikalizira prva tri stališča: kaj bi se prepirali okoli tega, kaj naj pozabimo, ko pa lahko pozabimo kar vse skupaj in se sporazumemo na podlagi popolne amnezije.

Amnezija vselej učinkuje - naj bo delna ali popolna. Kaj se zgodi, če se država odpove protifašističnemu izročilu, lahko vidimo kar pri tukajšnji državi. Segregacija otrok po etnični pripadnosti, odvzem legalne eksistence več kakor osemnajstim tisočem ljudi, državno zatiranje svobode izražanja, prepoved opravljanja poklica glede na politično prepričanje - vse to so videti recidivi lokalnega fašizma. Ti recidivi resda vznikajo marsikod po Evropi, a ondod ostajajo na obrobju, tukaj pa so ta čas zmagovita politična usmeritev. Povratek posameznih prvin starega fašizma nas nemara ne bi smel presenetiti - bolj nas mora skrbeti, da niso zgolj obrobna sitnoba, temveč že dalj časa diktirajo horizont političnih praks in polje javnih debat. Drugi udeleženci uradne politike so jim dolgo prepuščali ideološko hegemonijo, zdaj pa kaže, da jih nobena politika v državnem establišmentu ni sposobna zaustaviti.

Logika je tale: protifašizem je ta čas eno izmed mnenj v demokratičnem pluralizmu - nikakor pa ni prevladujoče stališče in je celo vse bolj obrobno mnenje. Vzrok je v tem, da se je sedanja država uradno, v ustavni zasnovi, odpovedala protifašizmu. Protifašistične politične sile pri nas niso bile sposobne, da bi v temelj države postavile protifašizem, ki je sicer podlaga sodobne Evrope. Razlog za to nesposobnost protifašističnih politik je iskati v tem, da so se te politike že prej odpovedale svoji zgodovinski osnovi - emancipacijski naravi moderne politike.

Zato se fašizoidna politika pri nas s časom krepi. Dokler so trajali zgodovinski učinki nekdanje alternative, je bilo mogoče vsaj do neke mere še zadrževati ekscese. V čem je bila posebnost, ki je dajala alternativi to moč? Prav v tem, da je alternativa bila splet emancipacijskih gibanj. Alternativa je bila na najrazličnejše načine - v polemiki, s predelavo, v dialogu - povezana z emancipacijsko tradicijo, se pravi, tudi s tukajšnjo revolucionarno tradicijo.

Če se odpovemo revolucionarnemu izročilu, se ni mogoče upreti ne recidivom fašizma ne tisti sodobni politiki, ki ji Tonči Kuzmanić pravi "postfašizem". Če se odpovemo revoluciji, ni mogoče braniti ne samo socialne države - temveč ni mogoče ohraniti niti moderne pravne in demokratične države. Moderna država se je namreč vzpostavila z emancipatoričnim bojem revolucionarnega ljudstva, s politično revolucijo, ki je zgodovinsko uveljavila "suverenost ljudstva". Zato so bili boji za narodno osvoboditev hkrati tudi revolucionarni boji: v devetnajstem stoletju jih je navdihovala francoska revolucija, v dvajsetem stoletju pa oktobrska revolucija. Podrejenost in zatiranje ljudstev sta v dvajsetem stoletju delo imperializma, to je, kapitalističnega svetovnega sistema. Boji za enakopravnost in svobodo narodov so zato v dvajsetem stoletju nujno tudi protikapitalistični boji. Zato protifašističnega narodnoosvobodilnega boja ni mogoče ločiti od socialistične revolucije. Le politika, ki je postavila pod vprašaj svetovni kapitalistični sistem, je lahko med drugo vojno ubranila slovenski narod. Buržoazna politika je peljala v kolaboracijo. Tudi zdaj politika, ki ne problematizira sedanjih odnosov zatiranja in izkoriščanja v svetovnem kapitalizmu, ne more ubraniti ljudstva pred zatiranjem in izkoriščanjem.

Videli smo, da je politika, ki se navezuje na nekdanjo kolaboracijo, tudi danes brez moči pred neofašističnimi in postfašističnimi pritiski. Česa boljšega od nje ni mogoče pričakovati. Pravi problem je drugje: v tem, da ta politika vsaj za zdaj nima nasprotnika. V sedanjem establišmentu ni politične sile, ki bi nadaljevala emancipacijsko izročilo moderne. Emancipacijsko politiko bo treba ustvariti zunaj establišmenta.