Čas slovenstva in nova stranka

Kakor kaže zdaj, prihodnost v tej deželici ne bo naklonjena manjšinam (razen bogatim, če jih štejemo za manjšino), ne istospolno usmerjenim, nič posebej pa tudi ne ženskam in moškim kot posameznicam in posameznikom. Vlada po predvolilni socialni demagogiji začenja frontalno uvajati več vrst paralelnih neoliberalnih strategij in v polju socialnega se pod geslom "trajnostnega razvoja" odpirajo opcije, ki so se še včeraj zdele nemogoče in ki jim trenutno resno nasprotujejo le sindikati. Vse skupaj teče pod geslom dohitevanja Evrope, in razvoja, v katerem bodo, kot pravi novinarski povzetek strategije razvoja Slovenije, "posamezniki vedno bolj prevzemali odgovornost za lastno socialno varnost...". V tem času bo vse ostalo redefinirano v "vprašanja", ki so obstranska in moteča za ta cilj: na stranskem tiru so že izbrisani, z novim zakonom pa tudi poroka istospolnih partnerjev, in nenazadnje, participacija žensk v politiki. Zgodba o 20 % kvoti, ki bo po novem veljala na lokalnih volitvah namesto 40 %, medtem ko je na zadnjih kandidiralo 21,3 % žensk, je malodane komična. Z argumentom, da bi stranke imele ob 40 % kvoti težave pri kandidiranju, so dogovorjeno kvoto, ki je na videz in posebej pred volitvami imela podporo tudi na desnici, odložili v nedefinirano prihodnost (2014!:). Če preberete prozorne argumente nekaterih prestavnikov in predstavnic strank za to rešitev, se boste nasmejali do grenkih solz.

Začenja se torej "vladavina večine" in velike zasluge za tovrstno klimo ima nova stranka, ki je ni nihče registriral in ki se ne bo rabila registrirati, saj njeni pripadniki že sedijo v parlamentu. Je stranka skoraj izključno moških, istomislečih o nekaterih "marginalnih vprašanjih", oz. stranka ki "odpira obzorja" in ustvarja novi maneverski prostor za vladajočo koalicijo, posebej za Janšo. Končno se korak za korakom spreminja tisto, kar so skozi kritike "kontinuitete" izražali dovčerajšnji opozicionalci. V naši deželici namreč zaradi različnih marginalcev, ki so vsiljevali svoje poglede, nazore in stile življenja, večina ni prišla niti do besede, niti do izraza. V imenu politične korektnosti so jih utišali, reveži niso smeli govoriti tistega, kar mislijo in čutijo, lokalni običaji so izumirali in nativna kultura je propadala. Skratka, svoboda izražanja je bila prizadeta v temelju. Poleg tega je pritiskal kup navlake ne le z Balkana, ki je mazal prostor s svojo vsiljeno pop kulturo in jugolnostalgijo, ampak tudi raznorazni alternativci od znotraj, ki so podpirali izbrisane, samske ženske, pedre in lezbijke in kar še gre zraven. Vendar pa se tukaj in zdaj začenja nova doba, saj fantje končno lahko brez cenzure govorijo tisto, kar so že zmeraj imeli na jeziku, a so se držali nazaj. Popljuvajo lahko pedre in lezbače, postavijo babe v položaje in na mesta, ki jim pritičejo, utišajo ali razvnamejo razpravo o raznorazni golazni in ob tem imajo še čisto vest, saj je vse, kar počnejo kot izvoljeni in svetli prestavniki ljudstva, glas ljudstva. Pri tem jim že ali pa bodo pridno pomagali mediji, predvsem nacionalna televizija, še posebej pod novim zakonom. Rupar, Peče, Grims, Jelinčič in podobni so ne le znani glasniki nove dobe ampak že kar nova stranka na Slovenskem, ki kaže izrazite elemente postfašizma in se orientira po imaginarni večini, na katero se sklicuje, češ da jo reprezentira. Eksistira zato, da prepreči vsakršno iniciativo in ukrep, ki meri na enakost marginalnih in marginaliziranih skupin, tako da si "center" s tem ne rabi mazati rok. Oni so jurišniki, prva "moška" vrsta eskadrona, ki sestopi in "čisti" na področju družbenega: za njimi stopicajo možiclji kot so Cukjatiji in Drobniči, ki potem, ko je prostor primerno pripravljen, govorijo v spravnem tonu (saj ni nič hudega!) in tako zadeve normalizirajo. Na eksplicitno projanševi sceni je potem še dolga vrsta, ki si ne maže rok in je raje tiho. A to nikakor ni vse. Na površini jim namreč sledijo tudi domnevno levi "pokončneži" a la Pahor, ki pridno držijo menda "drnovškovsko" linijo, tako da so edini, ki da dejansko "razumejo" veličino programa nove oblasti. Na marginah tega "centra" pa poskakujejo še nekateri "libertarni" intelektualci ki tovrstni prostor polirajo tako, da denimo intimistično tolčejo po Balkanu in "jugonostalgiji" (a la Crnkovič).

Slovenec Borut Pahor, po novem socialdemokrat, nas je nedavno po šolsko poučil za kaj gre tukaj in zdaj v Sloveniji: gre za bistvo slovenske prihodnosti. Ljudje, pustimo vendar podrobnosti! Ne moremo iti za vsako stvar na referendum! Volilci so vendar izbrali Janšo in ga bodo na referendumu tudi branili! Ne bodimo no malenkostni: v resnici ne gre za javno televizijo, saj ga je oblast (LDS) že prej lomila z vplivom na medije (Grims: Bravo Borut!) ne za dostojanstvo in enakopravnost žensk, saj se "spodrsljaji zgodijo "vsakemu od nas". (Rupar: Hura Pahor!) "Ključno za ta čas slovenstva", je dejal, "je vzpon med najbolj razvite". In poudaril, da gre za "odločilne teme slovenskega razvoja" in da "smo se Slovenci znašli v situaciji, ko moramo blazno pospešit razvoj". (Vsi provladni novinarji v zboru: To je pogum!). Skratka, fantje in punce, razvoj! In to slovenski razvoj, saj gre za slovenstvo!

Pahorjev nastop sicer ni nič posebnega, saj ni izrazil nič, česar ne poznamo na ravni vsebine. Slovenstvo je sonce, okoli katerega se suče politika te države od časa njene ustanovitve. In Pahor (s svojimi svetovalci) pridno plava s tokovi tega diskurzivnega morja, zato ni nič posebnega tudi na ravni forme. Pri tem gre za nekaj drugega: Pahor je "levi" simptom gradnje imaginarnega, zamišljenega slovenskega telesa. Slovenstvo potrebuje za to, da bi lahko zastopal njegove interese in stališča in se predstavljal kot "združujoč". A žal je tisto, kar združuje, predvsem podpora neoliberano-konzervativnemu trendu in novi stranki ter izločanje odvečnih.

Tovrstni imaginarij je treba okrepiti takrat, ko je treba uvesti politike, ki bodo diskriminirale in postavljale v slabši položaj veliko število ljudi. Skupni imenovalec, ki tako integrira Micko in Majdo ne glede na njun dejanski položaj v eno samo skupnost skupaj z Mićotom, Pavlom in Zmagom, se mora predstaviti kot "garant prihodnosti", zato da zamišjena skupnost deluje, in izločiti "neportebne zdrahe" in zdraharje. Seveda pri tem ne gre za nobeno dano statistično večino, ampak za zamišljeno Andersonovsko večino "Slovencev", o katerih govorijo številne javne zgodbe, ki nam pripovedujejo nekaj o "nas", Slovencih. "Večina" tako nastaja skozi diskurz "glasu ljudstva", produciran skozi medije, ustrezno interpelirane novinarje, njihove talk showe in podobno. Prav zaradi tega so mediji v središču te zgodbe, saj brez njih učinek skupnosti ne bi bil mogoč.