kolumna / Vlasta Jalušić: Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal!

Leto po volitvah se lahko odločamo med dvema ponujenima ocenama tega, kaj se nam dogaja pod in z novo vlado. Ena je, da se v Sloveniji kot feniksi dvigujemo s pogorišča ostankov komunizma in se vzpenjamo v novo dobo in svetlo prihodnost. Druga je tista, ki vse bolj daje realni občutek, da tonemo v globoko močvirje banalnosti, iz katerega se bo le težko izkobacati. Neokonzervativna revolucija bo očitno permanetna in vgrajena v sam način funkcioniranja oblasti. A to še ni vse. Revolucija uvaja ne le nove zakone, prakse in spremembe sveta, ampak tudi nov vsakdanji jezik, nove koncepte in teorije ter novo dialektiko, nenehne teze in antiteze, ki se nazadnje koordinirajo v skupni tok. Še več, vlada je sama sebi teza in antiteza hkrati, vedno ima hkrati dve razlagi sveta in dva glasova, ki razlagata eno in isto stvar. Tako kot pred volitvami, ko je imela 'tolerantnega' Janšo in ekstremnega Podobnika, duo, ki je poskrbel za volilne glasove, ki sledijo nestrpnemu populizmu. Po volitvah je vlogo antiteze prevzel še Grims. Hkrati ima vlada opozicijo in 'opozicijo', tako da lahko denimo Jelinčič 'v opoziciji' kadarkoli dialektično zapleše z Janšo, mu poda rokico z ekstremnim stališčem, ki se nato sprevrne v skupno sintezo. Tako vlada uvaja popolnoma nov 'pluralizem', dvojno realnost, dokončno pušča za sabo stari, enoumni svet.