kolumna / Rastko Močnik: Sindikati na obzorju nove politike?

Dokazala je, da so sindikati sposobni politične akcije. Pokazalo se je celo, da so sindikati ta čas edina politična sila, ki se zmore politično odzvati na zgodovinska protislovja in zaustaviti liberalno strategijo depolitizacije. Sindikati so tako ob vseh nepričakovanih nalogah, ki so se zgrnile nadnje, prevzeli pravo civilizacijsko poslanstvo. Množice, ki so prišle na manifestacijo, so prinesle odgovor na vprašanje, ki ga organizatorji niso postavili, ga pa postavlja vsa naša epoha: kako v času po odpravi avtonomne politične sfere organizirati družbeno-zgodovinsko akcijo? Neoliberalizem je zvandaliziral dosežke liberalizma. Uničil je politično sfero in jo nadomestil z ekspertnim upravljanjem. Česar ne more obvladati s tehnokratsko ekspertizo, odloži na smetišče kulturnih razlik. Kjer gospostva ne zmore organizirati z birokratsko disciplino in mandarinsko hierarhijo, tam pokliče na pomoč farje in šomoštre. Nasledek neoliberalne ekspertne vladavine je ogenj v pariških predmestjih, učinek multikulturalizma je vojna proti "terorizmu". Vprašanje so postavili v Londonu in Parizu, odgovor so prinesle rdeče množice v belem metežu ljubljanske sobote. Če nočemo, da bi se prihodnost dogajala med humanitarnimi vojnami in pocestnim razbijaštvom, se moramo potruditi, da razberemo ljubljanski odgovor.

Po raznih anketah skoraj 40% vprašanih v celoti nasprotuje vladnim reformam. Te velikanske množice ne zastopa nobena stranka. Tri četrtine vprašanih nasprotuje enotni davčni stopnji. Nasprotuje ji tudi parlamentarna opozicija. A strankarski aparati niso mobilizirali množic, da bi lahko politično izrazile svoje nasprotovanje. Enotni davčni stopnji nasprotujejo tudi strokovnjaki. Natančneje: nasprotuje ji izvedenski ceh z izjemo peščice vladnih ekspertov. V obeh primerih, tako pri nasprotovanju državljank in državljanov kakor pri strokovni razpravi, tako imenovane politične institucije delujejo v nasprotju z vlogo, ki jo institucionalno deklarirajo: državljankam in državljanom ne omogočajo ali jim nemara celo onemogočajo, da bi svoja stališča uveljavili s politično akcijo; strokovnjakom ne omogočajo ali jim celo onemogočajo, da bi prispevali svoje k javni razpravi.

V takih okoliščinah je pričakovati, da bo surovost gospostva pač trajala, vse dokler je ne bo zlomila surovost revolucije. V takih primerih revolucionarno nasilje opravi civilizacijsko nalogo. Ljubljanska manifestacija pa je nakazala, da bi bilo nemara mogoče odpraviti neoliberalno gospostvo tudi brez nasilja.

A verjetno ne brez revolucije. Ljubljanska manifestacija je spet postavila na dnevni red staro vprašanje: je mogoča nenasilna revolucija? Zakaj "revolucija"? Zato ker skoz tisto, kar je videti nesposobnost političnih strank, v resnici deluje zatiralska logika sistema. Skoz sedanjo navidezno nesposobnost meščanske opozicije se uveljavlja njena sistemska vloga, ki ni nič drugačna kakor sistemska vloga trenutne vlade. Sistem buržoazne "demokracije" je tu zato, da množice ne pridejo do besede in da ne morejo delovati, da teorija ne more prežeti množične misli in akcije.

Predsednik SD je predlagal, naj bi stranke sklenile dogovor, ki bi izražal konsenz o reformah. Naj se zamisel sliši še tako noro - kakor v vsaki norosti tudi skoz ta predlog govori resnica. Predsednik SD je zgolj predlagal, naj stranke tudi pri reformah ravnajo, kakor so ravnale pri pridružitvi zvezi NATO in pri evropski ustavi. Zamisel je logična, saj nadaljuje logiko dosedanjega ravnanja političnega razreda. Potem ko je politični razred s privatizacijo, denacionalizacijo izvršil "prvotno akumulacijo kapitala", je na vrsti naslednja poteza v isti strategiji: predelati družbene odnose, tako da bodo v oporo mehanizmom realno obstoječega kapitalizma. Realno obstoječi kapitalizem je globalni kapitalizem. Pod puhlico, da naj bi bilo treba "slovensko gospodarstvo usposobiti za svetovno konkurenco", predelujejo tisti kos globalne družbe, ki je pod njihovo jurisdikcijo, v okolje, ki se ne bo moglo upirati kapitalističnemu izkoriščanju. Opozicija jadikuje, da naj bi vlada politično "čistila" gospodarstvo, ne vidi pa logike tega početja. Prvotno akumulacijo kapitala je res opravil domači nastajajoči kapitalistični razred. A v drugem dejanju pride na lokalno prizorišče svetovni kapital in domači kapitalisti postanejo zgolj njegovi politični agenti. Politizacija gospodarstva, nad katero toči solze meščanska opozicija, samo dokazuje, da vlada bolje od nje razume globalni kapitalizem.

Vlada že izvršuje globalno politiko kapitala. Zato bo tudi odpor lahko učinkovit edinole, če bo globalen. Na ljubljanski manifestaciji so sodelovali tudi predstavniki avstrijskih, hrvaških in italijanskih sindikatov. Tokrat je organizirano delavsko gibanje povezalo množice v obrambi civilizacijskih pridobitev stoletnih bojev. Prispevalo je tudi tradicionalni internacionalizem delavskega gibanja. A v soočenju z globalnim kapitalizmom je potrebno še dosti več. Na ljubljanski manifestaciji so sodelovala tudi alter-globalizacijska gibanja. Tokrat je bilo prvič, da so se pri nas povezala sodobna gibanja za drugačno svetovno prihodnost in delavska gibanja s stoletnimi tradicijami.

Tiste snežene sobote se je zdelo, kakor da končno spet ustvarjamo pravo novo zgodovinsko iznajdbo. Po študentskih gibanjih in alternativi tu že dolgo ni bilo socialne invencije: a ta, ki jo je bilo mogoče zaslutiti 26. 11., bi se lahko primerjala z OF. Vsakdo se lahko pridruži temu osvobodilnemu, emancipacijskemu podjetju, ne da bi se moral čemurkoli odreči. Narobe: raznoličnost ne samo bogati osvobodilni projekt - temveč ga že tudi uresničuje. Homogenizirata kapital in njegova tržna ekonomija. Blagovni fetišizem nas dela vse kvalitativno enolične in kvantitativno primerljive. Liberalna ekonomija nas hoče vse predelati v enako brezobzirne sebične atome, ki drug drugega popadajo v paničnem boju, da bi se lahko pustili izkoriščati kapitalu.

26. novembra se je odprla nova zgodovinska možnost. Kako jo izkoristiti - pa je drugo vprašanje. Nanje bomo lahko odgovorili, če se bomo od novembrske manifestacije res znali naučiti tistega, česar slutnjo nam je pokazala.