V Irak

Primer pošiljanja vojakov ("vojaških inštruktorjev") v Irak mi vse bolj potrjuje domnevo, da v Sloveniji nimamo opravka s čisto običajno (desno usmerjeno demokratično) vlado oziroma da sploh ne gre za običajno vlado predstavniške in posvetovalne (deliberative) demokracije, ampak za nekaj, kar bo šele treba kategorizirati. Poteza kaže na nekaj občega in zato se tu namenoma ne bom ukvarjala zgolj s tem posamičnim korakom, ki ga vlada opravičuje z domnevno "verodostojnostjo" Slovenije - dejansko pa gre za korak, ki podpira več kot kriminalno politiko Busheve administracije, mi pa se vpisujemo med prebivalce držav, ki tovrstno politiko podpirajo. Izpuščam tudi vprašanje varnosti Slovenije in njenih prebivalcev in prebivalk, ki bi ostala veliko večja, če bi bili sposobni misliti in bi se ravnali po na videz paradoksnem, a v primeru terorizma najučinkovitejšem sokratovskem načelu (kot je to storila denimo španska vlada): da je zlo bolje trpeti kot pa ga povzročati - kajti kdo razen nekoga, ki ne razmišlja, bi hotel imeti v lastni državi na oblasti državne teroriste, kakor se je to zgodilo Američanom?

Če sem do zdaj ob glavnih vladnih ukrepih, kot so zakon o RTV, gospodarske reforme, politične zamenjave, pogajanja s sindikati itd., predvsem zmajevala z glavo in si govorila "saj ne more biti res", pa se bo s to zadnjo potezo treba navaditi, da je to, kar vlada počne, še kako prekleto res. Še več: vlada ustvarja novo realnost in novo resnico in ta bo morda ne le dosegla, ampak presegla vsa naša pričakovanja. Zato je treba - v nasprotju s tem, kar nas uči sodobna znanost, in kljub občasnemu izrazito bebavemu in klovnovskemu nastopaštvu vladnih govorcev, torej Janševih akcidenc - zaupati in verjeti svojim očem in ušesom, torej temu, kar vidimo in slišimo, in si dopovedati, da vse to "je res!". In da bi razumeli, za kaj gre, se nam ni več treba ukvarjati z vsebino, torej z vladnimi vrednotami, programi, načeli, ideologijo itd., ampak si ogledati predvsem mehanizme njenega funkcioniranja, njeno strukturo, način odločanja in obnašanja itd.

V drugem letu poslovanja je postalo očitno, da vodilni del koalicije svoj "posel" razume približno tako, kot korporacije razumejo uresničevanje svoje "mission statement". Le da se korporacije praviloma ozirajo na mnenje svojih klientov, če le hočejo obstati na dolgi rok. Ta koalicija pa je pred volitvami napisala in zagovarjala svoj program, misijo (ki je zadeva "resnice"), za las dobila možnost, da sestavi vlado in bo misijo zdaj, ko je prišla na oblast, dosledno in odločno uresničevala: ne glede na to, kaj mislijo (kritična) javnost, opozicija, sindikati, študenti in ostali. Na tiskovnih konferencah, ki jih organizira predsednik vlade potem, ko je v boj poslal že vse omenjene akcidence, torej Grimse, Jerovške, Ruparje ter nazadnje Erjavce, ponavadi slišimo naslednjo zlajnano zgodbo: vlada je "dobila mandat" in "deluje" v skladu z zakoni, ustavo in svojimi pooblastili, ni se ji treba in se tudi ne bo posvetovala z nikomer od "neverodostojnih", "nedržavotvornih" in tistih, ki so, ki so (tako kot menda ljudje iz zdajšnje opozicije) "nasprotovali osamosvojitvi". Z drugimi besedami, ne bo se ozirala na nič in nikogar, in niti najmanj je ne zanima to, kar se v številnih državah prakticira kot koncept posvetovalne demokracije. Svoje "misije" razume podobno kot profesionalni vojaki razumejo svojo udeležbo v njih: izvrševanje "višje volje", ali bolj natančno "višje sile", pri čemer med njima ni več nobene razlike.

Katere "argumente" smo lahko slišali v prid udeležbi Slovenije v Iraku? Vsi so merili na nekakšno objektivnost "mednarodnih obveznosti", OZN, članstvo v Natu in podobna zamegljevanja dejstev, ki poskušajo pokazati, kot da gre za eno samo mednarodno, tako rekoč "naravno" nujo, ki se ji Slovenija (tako rekoč brez volje svojih voditeljev) pridružuje, "ker je sprejela obveznosti", ker mora biti "verodostojna" itd.

Tako nastaja med "Slovenijo" in njenimi prebivalci in prebivalkami na eni strani "generična" povezava, na drugi pa prepad. "Slovenija" (tudi uporaba tega samostalnika) se je osamosvojila od prebivalcev ter zakonodajne oblasti (kjer naj bi potekala razprava tistih, ki reprezentirajo prebivalce v njihovi odsotnosti) in postaja neodvisna entiteta, nekakšen vladen (eks)teritorij "suverenosti", ki ga ta upravlja na podlagi tako rekoč "naravnih" zakonitosti in "višjih sil", bodisi programov in sprejetih notranjih odločitev in mednarodnih dokumentov. Pri tem ima na voljo kontingent profesionalcev, ki zdaj več niso "naši fantje" (Jelinčič), ampak pomenijo nekakšen vladni "outsourcing" vojske in vojaških nalog. Vlada se prikazuje le kot izvrševalec neke fiktivne, zacementirane in na volitvah izražene "volje ljudstva" ali menda "sprejetih" mednarodnih obveznosti. Premier na eni ali drugi konferenci ljudstvu razloži logiko in funkcioniranje zakonov narave, zgodovine naroda, ali kot je dejal v intervjuju za POP TV, globalizacije ter kako in katere od teh zakonov je vlada "morala" nujno "upoštevati in implementirati". Nastopa kot interpret in izvrševalec teh "zakonov" in zacementirane "volje ljudstva", kot nedolžno orodje obeh, in ta suverena Volja je menda hkrati njegova najbolj notranja in izvira iz same osamosvojitve, tako nekako kot pri ameriških founding fathers. Janša z vlado izvršuje to voljo vse bolj neposredno, brez parlamenta in parlamentarnega posvetovanja, ki tako postajata nepotrebna institucionalna navlaka, skladišče odvečnih gobezdal, ki se jih je treba znebiti - kolikor niso "državotvorni" (torej istega mnenja kot Janša, ki seveda odloča o tem, kaj državotvornost je). To popolno razsubjektenje, ta totalna in naturalizirana vladavina objektivnosti ustanovitvene volje, ki smo ji postali podložni, je glavni simptom vrste in "narave" tokratne oblasti. Je nekaj popolnoma novega, kar se nam kaže kot komedija in fikcija in zato včasih ne moremo verjeti, da je tisto, kar vidimo in slišimo, tudi res. Ali si takšna emanacija osamosvojitvene avtoritete in zakonov narave sploh še lahko dovoli, da bi izgubila volitve?

A sem sodi še nekaj. V oddaji Trenja o vojakih v Iraku smo slišali Slivnikovo in Janševo primerjavo sedanje odločitve o misiji v Iraku z osamosvajanjem in oceno, da so tisti, ki danes nasprotujejo "misiji" v Iraku, na isti liniji s tistimi, ki so leta 1990-91 nasprotovali osamosvojitvi: menda del sedanje opozicije najbrž tudi del civilne družbe, predvsem tistih 34 %, ki so nasprotovali vključitvi v Nato. Tako kot so predstavniki te koalicije še kot opozicija kriminalizirali izbrisane prebivalce, ki da si "ne zaslužijo pravic", češ da so "nasprotovali osamosvojitvi Slovenije", njihove zagovornike pa obsojali zaradi protidržavnega delovanja, se tem primeru uporablja "raison d'etat" nasproti tistim, ki se ne strinjajo z vladnim pošiljanjem vojakov v Irak. Pri tem seveda ne gre za kriminalizacijo. Osumljene za kriminalno dejanje namreč obtožijo in jim sodijo. Obdolženi za "neverodostojnost" in "nedržavotvornost" in za "nasprotovanje osamosvojitvi" niso obtoženi kriminalnih dejanj (razen če misli vlada v tej smeri spreminjati tudi kazenski zakonik, kdo ve?), ampak naj bi se izvirno "pregrešili" proti slovenski državi. Zaradi pregreh in izprijenosti pa ljudi ne postavljajo pred sodišče, izprijenost se, tako kot "zlo" ali škodljivci, ponavadi iztreblja.