kolumna / Vlasta Jalušić: Kriza vzgoje...?

Domžalski šolski "videoškandal" je pokazal simptomatičen razcep. Na eni strani se v Sloveniji v šolskih institucijah pojavlja odkrito mladostniško nasilje, hkrati pa kaže, da imamo v državi vendarle opravka predvsem z večinsko pasivno mladostniško (tudi študentsko) populacijo, ki se ne zanima za širša politična dogajanja in pretrese, ki je ne zanima skupnost in kolektiv, upor in revolucija, ampak funkcionira po macpearsonskem načelu posesivnega individualizma in bolj ali manj konformistično pristaja na socialne in politične danosti, celo če jo udarijo po lastnem žepu (to trdim kljub napovedi bližnjih študentskih demonstracij). Vendar - za razliko od škandaliziranja zametkov odkritega mladostniškega nasilja, ki se pojavlja v šolskih institucijah (in ki se bo nedvomno ponavljalo) in jadikovanja zaradi izgubljene avtoritete učiteljev - fenomen konformizma ne zbuja zgražanja in ne povzroča prevelikih razprav. Kljub temu gre le za dve plati enega in istega problema in oba pojava izrazito kažeta na položaj in umestitev novih generacij v specifično situacijo v svetu. Obenem odpirata ključno vprašanje odnosa med generacijami, ki ga današnje domače in evropske razprave zvečine reducirajo na t.i. pokojninsko vprašanje in vprašanje natalitete v smislu nizkega števila rojstev. Ti dve vprašanji pa se praviloma povezujeta predvsem z ekonomijo in redistribucijo davkov, skladov, zavarovanj, ali pa (namreč drugo) z vprašanjem nacionalnih in rasnih substanc itd. Politično vprašanje odnosa med generacijami, ki vključuje tudi vprašanje migracij in novodšlih nasploh, je ob tem popolnoma izpuščeno, še več, nikomur sploh na pamet ne pade, da gre morda za probleme, ki imajo izrazito politične dimenzije (čeprav seveda ne v običajnem razumevanju politike kot tehnike vladanja, ki naj skrbi zgolj za družbeno ekonomijo zadovoljevanja življenjskih potreb).