Marko Zorko

 |  Mladina 48  | 

"Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu." Tomaž Šalamun; Duma 64

Slovenci se bojimo Romov, še najbolj v krajih, ki so znani po tem, da se možje še hudiča ne boje in ga kar na pol presekajo, če pride

Marko Zorko

Marko Zorko
© Arhiv Mladine

"Ambrus, Ambrus!
Pel je veliki zvon.
Mate, jo, moj Mate!"
Oton Župančič: Duma 2006

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marko Zorko

 |  Mladina 48  | 

Marko Zorko

Marko Zorko
© Arhiv Mladine

"Ambrus, Ambrus!
Pel je veliki zvon.
Mate, jo, moj Mate!"
Oton Župančič: Duma 2006

"Zakaj so sloni sive barve?
Da jih lažje ločimo od rjavih Romov."
...
"Kaj je rekel Tarzan, ko je videl prihajati slone?
Sloni prihajajo!"
...
"Kaj je rekla Jane, ko je videla prihajati slone?
Jane je bila slepa za barve in je rekla: Romi prihajajo!"

Ko so ljudje na slovenski obali zaslišali sireno, so pomislili na najhujše - Romi prihajajo! Pa ni bilo tako hudo, samo morje je prihajalo, dobro, staro, vsesplošno in vodoravno morje. Tega se Slovenci ne bojijo, saj so pomorski narod. Bojijo pa se Romov, še najbolj v krajih, ki so znani po tem, da se možje še hudiča ne boje in ga kar na pol presekajo, če pride. Pač nismo "ciganski" narod!

In ko sem jaz slišal za sirene, ki so tulile z znakom za nevarnost po dolenjskih vaseh, z jesenskim soncem obsijanih, in opozarjale, da prihajajo Romi, sem najprej pomislil na art. Sirene tulijo, kot italijanski futurizem, kot kakšen Kosovel, kot poezija povojne graditve, kot jerihovske trombe iz skromnih gasilskih trompet. Cerkev se v tej zvočni instalaciji ne pusti več zlorabljati in svojih zvonov ne daje v posvetne namene. Zvoni se takrat, ko prihajajo Turki in ostali Mameluki, ne pa Romi, ki so sicer po večini dobri kristjani.

Zakaj spet Strojanovi? Ta mesec je medijsko pripadel Strojanovim, to so trenutno najbolj prepoznavna slovenska družina. Družina leta. Spremljamo jih kot v reality showu, z njimi smo bili na njihovem domu, spremljali smo jih na begu v gozd, vsak dan smo na tekočem, kaj se dogaja v tistih sobah v Postojni, spremljamo njihove obiske, sprejemajo visoke uradnike iz evropskih krogov, poznamo mamo Jelko, markantno gospo, ki bi se ji odlično podala večerna toaleta, poznamo noseče mladenke in mladca s slamnatimi lasmi, poznamo trop kodrolasih otrok, ki si jih ne moreš zapomniti, poznamo njihove kužke, zlasti tistega ta rjavega, vemo, kakšne bunde nosijo in kako kadijo, kar naprej kadijo. Televizija jih spremlja, ko grejo na grob, ko grejo na volišče, samo še pri visokih politikih se to dogaja!, spremljamo jih, ko krmijo kokoši in gosi, ko čistijo dvorišče tako, da nam pred očmi zakurijo vse živo, plastiko in gumo, vrnemo so z njimi v Postojno in čakamo na naslednji premik. Redno jih obišče minister Zver, kot kakšne boter. Botrček. Če PR dobro dela, so seveda že ugotovili, da mora postat Zver boter prvemu otroku, ki se bo rodil v družini Strojan. Že zaradi hvaležnosti, kajti brez njih Zver niti približno ne bi postal najbolj priljubljen minister, kar se mu zagotovo obeta.

In Mirko Strojan je najmočnejši človek v državi. On samo reče "rezervna lokacija" in že drvijo možje in žene na kup in zapirajo ceste, podirajo drevesa in postavijo počez traktorje in gasilske avtomobile in zakurijo ognje in sirene tulijo. Medije ima v svojih rokah. Kar blekne nekaj tja v en dan in to nepreverjeno pograbijo mediji in osrednji časnik objavi na prvi in tretji strani in se mora potem opravičiti. In uredniki tulijo.

O njih so govorili tudi na filozofski fakulteti in je bila predavalnica polna kot za časa, ko je predaval Pirjevec o smrti in akciji. Zabeleženo je bilo negodovanje, če je kdo omenil, da je način življenja pri Romih gensko in kulturno pogojen. Seveda je - in zakaj tak ne bi tudi ostal? Tako je povsod, zaradi tega se ločita Nemec in Italijan, Štajerec in Gorenjec. Prevzgajati enega ali drugega je tako, kot če bi mu kupirali ušesa ali odrezali rep. Jaz se še spomnim ciganov, ko so bili Cigani. Kdaj pa kdaj je prišel v vas tisti "marele popravljam, nože brusim, piskre flikam" in so zakrpali kakšen pisker in popravili marelo in nabrusili nože. In so zraven ognjevito gledali, kajti tako kot mož nože brusi, tako ljubi! Ženske pa so medtem z otroki v naročju fehtale po vasi in prerokovale z dlani. Bili so še res nomadi, na robu vasi so postavili šotore in tudi konj se je pasel zraven. Kriminala, vsaj očitnega, pa se ne spomnim. Nemara je narobe to, da so jih ustavili in poskušajo iz njih narediti rastline. Temu se pravi asimilicija. Ampak s tem se očitno gen ne da spremeniti, samo poškoduje se. Kulturološka lobotomija. To se je zgodilo z Indijanci in z Aborigini, ki v velikih mestih lezejo v kriminal in alkohol in droge, v bušu pa so zadovoljni že z vdihavanjem bencina. Rešili so se tisti, ki so se "civilizirali", izšolali in postali "belci", in tisti, ki so posedli v pesek in rišejo na platna zgodbe svojih prednikov in od prodaje bolj ali manj udobno živijo. Njihovi mentorji in trgovci pa tudi. Ceterum censeo ... Če so Romi narod, imajo pravico do svoje države, kjer bodo živeli po svojih zakonih, v skladu s svojo gensko zasnovo in kulturo. Imam že predlog za možno lokacijo - zapuščene kočevarske vasi, s prestolnico v Bazi 20.

(O nomadih govori tudi Janša. Na Finskem je na vprašanje o romski problematiki doma rekel takole: "Romi so nomadi, potujejo iz kraja v kraj in se nastanjajo tudi nezakonito, kar povzroča probleme." Očitno imava skupne spomine, za aktualne Strojanove pa omenjeno ne velja več.)

Ker pa kar naprej pozivajo, naj kdo kaj predlaga, ponujam predlog, kako bi Strojanovi sami poskrbeli za preživetje in ne bi bili več ekonomsko odvisni od pomoči, ki človeka že v izhodišču postavlja v neenakopraven položaj. Strojanovi potrebujejo pametnega art direktorja, ki bo znal oblikovati prepoznavnost družine in ponuditi velikim podjetjem človekoljubno reklamno akcijo. Honorar za nastop družine na reklamnih panojih je dostojen - najmanj montažna hiša z manjšim bazenom, v katerem lahko potem tudi zbirajo staro železo, če jih je volja. In seveda "primerna lokacija" s pripadajočo infrastrukturo. To ni nobena šala, to je zelo razumen in za obe strani koristni predlog. Če svojo prepoznavnost prodajajo znane osebe iz sveta umetnosti in popa in ne nazadnje politike, zakaj ga ne bi smeli prodati tudi Strojani, ne da bi jim očitali, da izkoriščajo svoj položaj, za katerega sploh niso sami zaslužni. Recimo - na jumbo plakatih skupinska slika družine Strojan v tistih odmrlih prostorih v Postojni, spodaj pa piše: LAHKO BI BILO ŠE SLABŠE. LAHKO BI SE ZGODILO VAM. Podjetje se reklamira s tem, da to plača. Projekt se da seveda razširit na art - družina v različnih preoblekah, antika, dvor kralja Arturja, meščansko 19. stoletje, Moulin Rouge itd. In naj ne umanjka Sveta družina, z leve in desne s toplo sapo pihajo gosi in kokoši. Zavoljo velikih stroškov - hiša ni poceni - bi lahko sodelovalo več podjetij - Strojanovi na stolih iz Stillesa, na zofah Razgoršek, s kozmetiko Kahne, Strojanovi v jesensko-zimski kolekciji. In če bi mi rad kdo ob vsem, kar se je do zdaj s to družino delalo, očital cinizem in pomanjkanje občutka za človeško dostojanstvo, no, ta pa res nobenega sramu ne pozna!

P. S. Dopuščam pa možnost, da sem premalo spoštljiv do problematike, do ljudi in do države. Ko spremljam izbiranje novega varuha človekovih pravic, se ne počutim preveč lagodno. Na eni strani Vlasta Nussdorfer, ki svoje lamentacije o romskem problemu gradi iz materiala, ki ga je mati narava namenila pravzaprav meduzam, in ki jo v užaljenosti, ker predsednik ni predlagal nje, zanese tako daleč, da se s podporo že vidi kot prihodnja predsednica države, na drugi strani pa Zdenka Čebašek Travnik, ki svoje pomisleke o primernem oblačenju združi v skromni definiciji, kaj je spoštljivo: "Spoštljivo pomeni, da ne vzbujaš pozornosti." Ko se je sedanji varuh prvič predstavil v parlamentu, je pri Jelinčiču vzbudilo pozornost to, da je mož v karirasti srajci, ne pa v obleki s kravato, in Hanžek je na kraju samem začel z delom in poslanca poučil, da je tudi način oblačenja človekova pravica. Sicer se globoko strinjam, da potrebujemo na odgovornih mestih čim več psihiatrov, rad pa bi takega varuha pravic, ki se bo zavzel tudi za mojo pravico do vzbujanja pozornosti.