O sreči in sploh o vsem

"V tem svetu je nakopičenih veliko težav, tudi na Jesenicah."
Dr. Janez Drnovšek

"Tudi žena je rekla, da naj bom več doma, pa sem rekel, no, pa bom kandidiral!"
Lojze Peterle

"Glede na to, da je bilo namenjeno meni, sem vzel osebno."
Češki opozicijski poslanec, ko mu je premier na skrivaj pokazal sredinec

Po evropskem merjenju smo Slovenci srečni, in sicer za dva odstotka bolj srečni od povprečnih Evropejcev. Kar 87 odstotka je srečnih, kar pomeni, da ima država v dobrem še za dva odstotka nesreče in nam jo lahko mirno privošči, ne da bi bilo kaj škode. Z življenjskim standardom pa je zadovoljnih 83 % Slovencev in 90 % ne pričakuje sprememb na tem področju. Nobenih dokazov pa ni, da je nesrečnih ravno tistih 12 %, ki živijo na pragu revščine, kar bi bilo sicer najbolj preprosto, ker ulična anketa recimo pokaže, da so ljudje srečni, ker imamo svojo državo, ker imamo lepo pokrajino, morje in hribe, nesrečni pa so zaradi ozonske luknje in pokojnine.

Bolj vznemirljiv je podatek, da bi bilo brez socialne pomoči revnih 42 % Slovencev, od tega skoraj polovica mlajših od 27 let. Toliko jih je torej nesvobodnih, privezanih na državo. Na vzdrževani točki revščine se ljudje ne sprašujejo več, kaj je treba narediti, da bi bilo boljše, ampak so zadovoljni, da ni slabše - 90 % jih ne pričakuje, da bi se kaj spremenilo. In glej, sreča v nesreči! To so idealni volilci za vsakokratno oblast.

Kaj ne bi bili srečni? Na vzhodni fronti dobro napredujemo. Slovenski vojaki -najemniki, bodo krotili civilne nemire in imajo tokrat pravico do uporabe orožja in smo na to kot državljani zelo ponosni. Posebej še v času, ko smo zabeležili v demonstracijah prve mrtve. V našem imenu se je šel tja dol smejat minister Erjavec - se opravičujem, ampak kot znanemu zbiratelju neumnosti se mi postavi Erjavec natanko pred nos. Komu se smeje, ko pregleduje vojaško četo? Smeje se meni, ki ne razumem, kako mirno smo zdrknili tja, kjer za strahotne denarje kupujemo oklepnike in plačujemo vojake, ki znajo z ministrom preteči 3 km in narediti deset sklec in so promovirani kot najboljši v NATO in potem to vse skupaj z velikim pompom pošljemo prek slovitega prodora pri Solunu - kje je ostal Kajmakčalan? - na Kosovo, da lahko potem beremo naslove, ki smo si jih že od nekdaj želeli: Slovenski vojaki danes prevzeli nadzor na Kosovu. Drang nach Osten! Ampak ljudje so srečni, ker imamo lepo pokrajino, morje in hribe. Ko bi bilo vsaj še kaj vojnega plena!

Nobenega razloga nimamo, da se ne bi počutili varno. Država bo investirala v našo varnost dodatnih 19 milijonov. Pa ne za nezavarovane železniške prehode ali kaj podobnega, ampak za nakup helikopterja, ki nas bo na meji branil pred vdorom azijatskih hord, in to v svetu, za katerega državotvorni zasanjanci še zmeraj trdijo, da postaja svet brez meja. Potihnila je debata o redarjih, ki bi se naj prekvalificirali v nekakšno pomožno policijo, boljševistični ideal o oboroženem ljudstvu. Nazadnje so rekli, da se bodo redarji najprej usposabljali, in zdaj jih ima nekdo na podstrešju Živalske farme in čakamo, kdaj se bodo pojavili prvi oddelki "ljudske milice", "guarda civil" ali kako bomo po historičnih vzorih imenovali pojav, ko ti bo skozi zadnja vrata vstopil oboroženi sosed Jaka in ti bo zaplenil terensko vozilo, ker mora nujno peljat jabolka k stari mami. To je seveda pretiravanje, da pa je ideja o novoredarstvu boljševistična, pa je resnica.

Tako kot je res, da se brez Kardelja nič ne obrne - povedali so nam, da nam varnosti ne more dati niti država, niti stranka, niti policija, varnost si lahko ustvariš sam. Ko se zgodi kriminal, na cesti svetujejo, da naj pač ljudje ne štopajo, pa bo mir, če te napadejo na ulici, ti svetujejo, da ponoči pač ne hodiš naokoli, če se zgodi podnevi, pa najbrž tudi podnevi. To je tako, kot če bi otrokom svetovali, naj ne hodijo v cerkev ali v mestni park, da bi se izognili možnostim spolnega napada. Bodite doma, kar pa je lahko najbolj nevarno, ker se največ prikritega zločina zgodi za štirimi zidovi. Je pa praktično, zakaj bi kriminal iskali po ulicah in potem s svojo neodgovornostjo še nadlegovali državne organe.

Srečni smo lahko, ker smo kulturni, čeprav jaz, ko slišim kultura, ugasnem televizor. Ker potem se bojim, da bom zagledal kakšnega trgovca, političnega lunatika ali bivšega policaja. Začela se je bitka za evropsko prestolnico kulture. Cultura, samostalnik, gojitev, obdelovanje, vzgoja, izobraza. Cultus, pridevnik, omikan, ozaljšan, olikan, uglajen. In pred nami so sedeli štirje župani slovenskih mest, ki se potegujejo za evropsko prestolnico kulture. Janković, Popovič, Šrot in Kangler. In med njimi zaman tam iščeš bledo lice njega, ki je omikan, ozaljšan, olikan in uglajen. Kar smo videli, je bilo natanko tisto, kar je opisal Peter Mlakar, ko je v mesarskem predpasniku otvoril evropski mesec kulture v Cankarjevem domu - kultura je krompir. Tam so namreč sedeli štirje krompirji in so govoričili o kulturi. Še zlasti o kanalizaciji, kajti iz tistega pogovora je bilo razbrati, da jih predvsem zanima, kako bi to vplivalo na večja vlaganja v mestno infrastrukturo. Torej, že mogoče, da so spretni in dobri na svoji parceli, vendar iz vseh štirih ni žarelo intelekta niti za moč ene same sveče, da bi jo lahko prižgali v spomin na čase, ko so imeli župani slovenskih mest še "esprit", kakor se to dandanes starinsko sliši. Se ponovno opravičujem - danes je tak dan - ampak tisto noč se mi je trdovratno sanjalo o Prebujenju podgan in o zadnjih besedah v Kugi, da pride čas, ko bo kuga spet prebudila svoje podgane in jih poslala umirat v neko srečno mesto, in nekdo je govoril, da ne moreš bit evropska kulturna prestolnica, če nimaš urejene kanalizacije. Kaj vem, najbrž sem kaj takega pojedel!

Dober pospešek smo dobili tudi iz komisije Sveta Evrope proti rasizmu in nestrpnosti. Bila je pravzaprav brca. Silno neugodno poročilo - izbrisani, Romi, muslimani, manjšine iz nekdanje Jugoslavije, prosilci za azil. Analiza zadnjih volitev je nedvomno pokazala, da je bil tako imenovani ljudski glas, ki pa na volitvah edini šteje, bolj naklonjen "neevropski" obravnavi teh tem kot pa nezadrgnjenemu pristopu takratne oblasti. In opozicija je jahala takratno oblast ravno na teh temah. Spomnimo se samo plakata, s katerega se je reklamiral kandidat pozneje zmagovite koalicije pod naslovom Obranimo Slovenijo in z narisano prečrtano džamijo, in že razvpitega demonstranta Janšo pred vladno palačo, ki nalaga na ogenjček antiromske propagande. Po domače povedano, s to brco, ki smo jo zdaj dobili iz Evrope, je bila plačana zmaga na volitvah. In vsi molčijo in nihče jih nič ne vpraša. Ne v medijih ne v parlamentu.

A kaj bi tisto, ljudje so srečni in zadovoljni, dokler je lepa narava in dokler namrgodena uradnica na občini poštemplja tvoj socialni problem. Za človekove pravice pa se sploh ne zanimajo. Dokler jim dajo pravico, da se deset let kregajo po sodiščih zaradi kokoši, ki je brskala po sosedovem vrtu, se jim zdi, da živijo v pravni državi. Še dobro, da jo imamo.

Namreč kokoš.