poltergajst / Marko Zorko: Njegova malenkost predsednik vlade

"Šel sem na stranišče in pomotoma odpel gumb na srajci. Človek mora znati živeti."
Slawomir Mrožek - Pomlad na Poljskem

Prvi maj je dan odpetih gumbov. Ne na šlicu, kot bi človek najprej pomislil in zardel, o vrhnjem gumbu na moških srajcah teče beseda. Tako rekoč delavski gumb, znamenje sproščenega proletarca, ki pa si za prvi maj nadene kravato in je gospod. Politiki pa na ta dan ravnajo drugače - snamejo kravato in si odpnejo gornji gumb na srajci. Taki potem stopijo s svojega političnega lojtrnika na blatni kolovoz delavske vsakdanjosti in so naši in vaši in vsakršnjega, ki mimo pride na ta slavni dan, dan odpetih gumbov.

Ampak pri tem je treba biti natančen, drugače je metamorfoza nekoliko šlampasta. Pahor je imel na Tuštajnu sicer pravilno odpeti knof, izdajali pa so ga manšetni gumbi. To ne gre skupaj, manšete so za h kravati, k odpeti srajci pa ne grejo. Morala je preprosta - če si se odločil za zamenjavo, je treba zamenjati celo srajco, ne odpeti samo gumba.

Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman se je oglasila v družbi Litostroj in v obratovanje posvetila novo žarilno peč. Prizori so znani. Hodi po hali in moški ji kažejo večtonske odlitke, ki jih ona potem tudi prizadevno šlata. Podarijo ji težek odlitek turbine, da ga reva komaj v rokah drži. Posebej primeren za na verigo okoli vratu, če bo treba kdaj v vodo skočit, ko te vržejo iz vlade. Meni pa je šlo po glavi, zakaj se - edina ženska med ministri - ni družila z ženami v Litostroju, ki jih tudi ne manjka in bi se pogovorile, kakšne halje bi lahko nosile, da ne bi bile tako brezupno dolgočasne in ubijajoče, kako bi bilo s tovarniškim vrtcem in letovanjem za mlade družine in še bi se našlo. Obisk je končala s prvomajskim nagovorom zaposlenim. Če so bili vsi gumbi, kjer je treba, nismo preverjali, besede pa so bile tam, kjer so bile v časih, ko sta po teh halah hodila in govorila Tito in Leskovšek Luka.

Zgodovina Litostroja - opis očividca. "V zgodnjih jutranjih urah sta na krompirišče v Šiški prišla dva moža v plaščih. Eden je nosil pod pazduho priostrene količke, drugi pa mapo s papirji. Potem je rekel Leskovšek Luka, to je bil mož s papirji, zabij tukaj količek. Zabil sem ga, kajti jaz sem bil mož s količki. Potem mi je ukazal, da odmerim dvesto korakov v dalj in zabijem drugi količek. In še dvesto v šir in zabijem tretji količek. Potem spet navzdol in zabijem četrti količek. Leskovšek je pokazal na kvadrat, ki sva ga označila, in je rekel: 'Vidiš, tukaj bo stal Litostroj, ti pa boš njegov direktor.'"

Fantje, temu se je reklo hitro in učinkovito planiranje! Nič usode polnih dovoljenj za gradnjo, pa namembnost zemljišča, pa neki zasebniki s svojimi krpami zemlje, s katerimi se danes ubada Janković, če hoče osrečiti Ljubljano s stadionom. Poglejmo, kako lepo bi se bralo: "Po travniku za Stožicami stopata Janković in Peter Božič, ki nosi pod pazduho priostrene količke ..." Ne vem, zakaj ne. Mogoče zato, ker bi po nesreči razen količka zabili v tla še Petra Božiča in potem bi namesto kvadrata imeli pentagon in bi se ga polastil Erjavec - sploh si ne smem misliti!

Janša je praznoval v oddaji Na zdravje. S kravato, ki je njegova redna spremljevalka, in brez partnerke, ki je zamenjala njegovo prejšnjo spremljevalko, ki ni bila kravata. Takšno zapletenost je povzročil protokol, ker je hotel stvari poenostaviti. Beseda spremljevalka je bojda spominjala na plačane spremljevalke, ki si jih najamejo petičneži na službeni poti, zato so vse gospe, ki pritičejo gospodom, postale partnerice. Se tudi ne ve, če je to dobra izbira, ker v opisih spolnih praks redno govorijo o partnerju in partnerki, recimo ... "partnerka leži na boku, partner se ji približa od strani in izvrši vtik a tergo." Najbrž bi bilo najbolj preprosto, ko bi jih klicali po imenu, ne pa da poskušajo določiti njihovo funkcijo v življenju normalnega moškega.

O oddaji ni treba govoriti, ker pove vse o sebi že po petminutnem gledanju in poslušanju. Omenimo samo aboniranega gosta razvedrilnih oddaj RTVS - Atomik Harmonik, še zlasti zaradi svojega garderobnega fenomena, ki ga bomo poskušali na kratko povzeti takole:

Ženske so najprej punčke, ki letajo okoli v kratkih in široko nabranih krilcih kot v Labodjem jezeru in kažejo spodnje hlačke, včasih s čipkami, da je bolj ljubko, v najmlajšem obdobju so lahko tudi pleničke in je luškano. Silno stara, ampak uspešna reklama za kremo za sončenje nam kaže punčko, ki ji kužek vleče hlačice navzdol in vidimo njene krogle očke in okroglo ritko in je ni mamice, ki se ne bi raznežila, da o stričkih sploh ne govorimo. Ampak zamislimo si vsesplošni odpor taistih mamic in spodobnih stričkov, če bi bila na njenem mestu mladenka. V tem obdobju se punčke tudi kopajo nage in ni nič narobe. Potem punčke odraščajo, in ko postanejo deklice, se oblečejo. Slečejo se spet takrat, ko postanejo ženske. To je cirkulum ženske oblači-slači usode.

Kaj so Atomik Harmonik? Po dizajnu niso spolno zrele deklice, ker take se pač ne kažejo okoli s pobliskavanjem spodnjic, razen če ne gre za popolnoma razmahano punčaro, ki še svojega sramu ne pokrije, kot bi jo pograjal Martin Slomšek. Atomik so na stopnji postpleničarske punčke, ki je nekoliko prehitela v rasti ali pa so na stopnji že telesno zrelega dekleta, ki je nekoliko zaostalo v umevanju svojega položaja in ne ve, kako je treba. Ker pa vemo, da je vse skupaj navadna štacuna z ritkami, ki se jim za kamuflažo doda še nekaj muzike, je zgodba seveda bolj perfidna. Namenjene so tistim, ki si ne upajo biti pedofili in so zdaj pomirjeni, ker je vse skupaj zakamuflirano v kobajagi zrele punce. TV Slovenija z razkošnim razkazovanjem te vrste optične glasbe podpira in razširja pedofilijo z zapoznelim delovanjem, ali kot piše v farmaciji za nekatere tablete - z dolgotrajnim sproščanjem. In če pogledam tri junake, ki so vsak po svoje prispevali k tej novi podobi Televizije Slovenija: Grims-Možina-Radovič, se kar ne morem odločiti, kdo bi bil boljši vratar v hiši, ki bi odkrito gojila te vrste zabavo. Vsak je namreč po svoje najboljši. Jaz bi se odločil za Grimsa, ker je že njegov nasmeh tak, kot bi nekdo prevrnil polno vedro lubrikanta.

Opomba: Obsedenost s spodnjimi hlačkami je splošno razširjena. Mišo Molk fotografirajo, kot da je gospa Stone, potem pa z rdečim krogcem označijo, kje naj iščemo dokaz, da "jo ima" in da ne bi mislili, da jih ima samo za ušesi.

P. S. V eni od oddaj - pozabil sem, kje - se Janša spominja dogodkov iz svojih odporniških let in reče ... "in moja malenkost". Nekje se ta starinska in priliznjena oblika konča - predsednik vlade ne more zase reči, da je "malenkost", ker s tem omalovažuje vse tisti, ki jim predseduje. Jaz ne potrebujem in ne pričakujem, da bom imel predsednika vlade, ki zase misli, da je "njegova malenkost". Čeprav je res, da poskušajo tisti, ki sramežljivo poudarjajo svojo malenkost, samo poudariti svojo veličino, ki se kaže v skromnosti. Če človek ne zna o sebi govoriti kot o normalnem človeškem pojavu, naj pusti, da o njem govorijo drugi.