Po njih stolih jih boste prepoznali

"Kakšno metodo uporabljate za boj s skušnjavami potrošniškega sveta?"
"Metodo nizkega osebnega dohodka."

"Predsedovanje bo stalo 50 milijonov evrov, se pravi toliko, kolikor bo Slovenija privarčevala z nakupom oklepnikov patria 8 x 8."
(Zvonko Černač: Kako zaraditi 50 milijuna bez muke, priročnik za sirotinju)

Tisto, kar delaš na prvi dan v novem letu, tisto boš počel vse leto, je rekla naša babica in potem so vsi najprej dolgo spali, potem so imeli mačka, potem so še malo jedli in so bili že malo kisli, ker bo pa zdaj res konec praznikov. Popraznični sindrom je nekaj takega kot tista Prevertova pesem, ko nekdo poseda v nedeljo popoldne in ga grabi obup, ker ve, da bo potem ponedeljek, torek, sreda in četrtek in petek in sobota in nedelja popoldne. In zdaj je sreda popoldne in se počutim, kot da je nedelja popoldne; in mimo hiše pripelje smetarski voz in si rečem, delamo samo še kolumnisti in smetarji.

Razlogov za to občutje v območju a-mola in v prostorih deep blue je dovolj. Če pogledam samo, kaj se je dogajalo prvega dne in kar naj bi bilo obvezujoče za celo leto!

"Lola in Rudencino se zatečeta k Marieli in ji zaupata, da je Cristal morilka njunega sina Juana. Larry prespi v zaporu, saj Pilar noče plačati varščine. Constanca vendarle prepriča Martina, da dovoli objavo novice o njuni poroki. Pacientka Hannah trpi za smrtno nevarno obliko nespečnosti. V bolnišnico jo pripeljejo po tem, ko je vzela prevelik odmerek uspaval. Gasilci iz goreče stavbe rešijo fantka, medtem ko njegovi posiljeni, pretepeni in skoraj mrtvi mami ne morejo pomagati."

Čeprav so to samo kratki opisi nekaterih nadaljevank na komercialnem domačem kanalu na prvi dan tega leta, je natanko tako tudi življenje. Kakor na televiziji - tako tudi v življenju, kakor lani - tudi letos. Nekdo mori in nekdo je umorjen, nekdo je v zaporu, drugi se poroči, nekdo ne more spati in zaspi za zmeraj, nekdo je rešen iz goreče stavbe in drugi ne, in ne veš, če ni to celo sreča, posebej še, če si prej posiljen, pretepen in skoraj mrtev. In kakor usmiljenje samo se je skozi zadnjo nadaljevanko tega dne prikazalo upanje, da se na koncu in prvi in zadnji dan iztečeta v mirni in vsakdanji pogovor, pa naj bo to ob East Riverju, na Brdu pri Kranju ali pri šanku. "Catherine se po napornem dnevu odpravi v lokal na pijačo. Tam spozna šarmantnega Adama Novacka, s katerim se zaplete v pogovor." Pa še ta nadaljevanka ima naslov Na kraju zločina.

Slovenija se je priključila svetovnim trendom. Dan je bil znak za začetek pogona na materialnost, ki naj deluje na nematerialni pogon - razumi, kdor more. Tolikšnega udarca materija ne bo preživela in še dobro, da so medtem fiziki tako ali tako na krvavi sledi novi resnici, ki kaže, da materije sploh ni in da je vse skupaj samo nekaj niča in nekaj valovanja, pa je narejeno. Kajti če ni materije, potem tudi ni pehanja za materialnostmi, in to je tista najbolj pomembna poslanica, ki je prišla tako od papeža kot od našega predsednika vlade, pri čemer se opravičujem za tak vrstni red. O ničevosti potrošnih dobrin in o pomembnosti duhovnih razsežnosti se ni še nikoli toliko govorilo kot zadnje čase. In se globoko strinjam, misli pozitivno, posveti se drobnim stvarem, notranji svet je bogastvo, ne zunanji blišč, podaj roko sosedu - vse to drži kot pribito.

Samo ne povejte tega ljudem, ljudje so preprosti in bi utegnili to dobesedno razumeti. Potem se bodo nehali pehati za materialnimi dobrinami in bodo nehali kupovati. In bodo nehali delati. In potem ne bo višje gospodarske rasti in predsednik vlade bo ostal brez primernih besed za praznične dni. In ne bo novih delovnih mest in kapital se bo posušil. Ljudje pa bodo sedli pod drevo, se blaženo smehljali in razmišljali o samih lepih stvareh, ker če si nekaj resnično želiš, se vse Vesolje usmeri k temu, da se ti tisto tudi zgodi, kot uči veda o novem življenju. In bodo čakali, da se uresničijo vse tiste lepe misli o novi hiši, pa o bazenu, pa o jahti in vse, kar pade na pamet človeku, ki sedi pod hruško tepko in razmišlja. Tepka - nomen est omen! Ko bi vsaj mango rasel pod Karavankami, ker potem bi namesto pristnega tepkovca in tepkovke, ki ju sicer pridobivamo iz takega sedenja, imeli na vsakem vrtu vsaj enega Siddharto namesto glinastega palčka.

Tole z glino ni tako naključno. Tisto, česar smo poleg šibe božje najbolj potrebni, je novi človek. Kakšen je tisti novi Slovenec, ki ga bomo predstavili Evropi? Tisti, ki živi v deželi, kjer je petsto grobišč s pomorjenimi, "kar pomeni dve grobišči na slovensko občino", kot je z občutkom za pomorjene in statistiko navedel predsednik vlade, ko nam je predstavljal deželo, v kateri živimo, v okviru oddaje Spoznavajmo grobišča Slovenije - in še bolj jo bomo vzljubili! Meni pa se je ob tem prebudil neki drugi spomin. Tista statistika me je tako ganljivo spomnila na čase moje najzgodnejše mladosti, na prvo petletko, ko je bilo rečeno, da bo opekarna Rače proizvedla pet milijonov kosov opeke "kar pomeni dve opeki in pol na glavo prebivalca". Bilo je domala enako občuteno kot to z grobišči.

Ko so v parlamentu razpravljali o vsebini njihovega prispevka k predsedovanju - to je sicer zanimalo zgolj 23 navzočih poslancev - se je na koncu na kupu znašlo tole: slovenska vina, kočevski med, oljčno in bučno olje in izdelki iz gline, za dobro vago dodanih "morda celo 300.000" zločinsko pobitih in v jamo vrženih, zraven pa takoj "drug tak primer", odnos do katoliške cerkve, za katero pravijo, da je požrešna, "kar ni evropsko in parlamentu v čast", na vrh pa so naložili še legendarne stole z Brda - o njih zdaj že vse vedo tudi na evropskem dvoru - ki so bili lažnivo in izkrivljeno obrekovani, da so predragi. In potem je bilo vse skupaj res podobno nekakšnemu kupu, pripravljenemu za odvoz kosovnega materiala. Bric a brac. Oprostite, take razprave lahko resno jemlje samo nekdo, ki je bil kdaj res deležen tistih dveh opek in pol na glavo prebivalca. Še dobro, da bo parlament pri predsedovanju samo za lokalni okras in potem mogoče te pomembne vsebine niti ne bodo tako opazne.

Na človeški ravni pa se mi zdi največji uspeh na prelomu leta popisana pogodba o zamenjavi nezazidljive parcele v Dečji vasi z nezazidljivo parcelo v Rojah. In ko so vprašali, kako je mogoče, saj tam vendar stoji hiša, so pojasnili, da je to vojaški objekt in da lahko stoji kjerkoli, ker zanj zakoni ne veljajo. To pa je natanko tisto, kar "civili" že ves čas očitajo "ciganom" - da pridejo, kamor jim pade na pamet, in postavijo svoj šotor in zakoni za njih ne veljajo. In to ganljivo srečanje tako sofisticirane organizacije, kot je vojska, in tako anarhično-plemensko-libertarne skupnosti, kot je romska, v skupnem nezakonju, tako rekoč onkraj dobrega in zlega, se mi zdi največji dosežek lanskega leta. Končno smo pa vsi samo ljudje!

P. S. Opozoriti je treba na sintagmo "vojaški objekt lahko stoji kjerkoli". Pove, da sicer nimamo vojaške diktature, očitno pa imamo vojaški urbanizem.