Odvečni vojaki na Kosovu

Izbruh nasilja na Kosovu je bil tako rekoč neizbežen - preveč stvari okoli njega je do konca problematičnih. V težavah je EU, varuh in žandar Kosova, z njo vred pa Slovenija, ki Uniji v tem kočljivem trenutku predseduje, na krizni točki nekdanje Jugoslavije pa ima zajeten kontingent vojakov in policistov. Slednjemu bi se lahko izognila. Ker se ni, ji med drugim grozi, da bo izgubila svojega prvega vojaka na tujem.

Kosovo, ta "neodvisni protektorat", je postalo država v prepletu nemogočih dilem in protislovij; osamosvojitev je bila v nasprotju z mednarodnim pravom, državica ni sposobna za samostojno življenje, Srbiji grozi vrnitev v trd nacionalizem, vsej regiji (Kosovo, Srbija, Makedonija, BiH) pa destabilizacija. Američani, ki imajo tu drugačne interese kot EU, in Kosovarji so pritiskali za čimprejšnjo osamosvojitev, srbski zavezniki Rusi pa zamolklo grozili. Unija je v tem kotlu zagat in časovne stiske zatisnila oči in se pognala v pustolovščino. Pri tem ni bila niti notranje enotna - Španija se na primer boji, da bo "kosovski virus" okužil njene manjšine.

Izbruh potrjuje, da hoče Srbija s Srbi poseljene dele Kosova de facto združiti z matico in ustvariti izvršeno dejstvo, ki bi mu čas polagoma prinesel tudi pravno priznanje. Tej taktiki se bo težko upirati, napetost in incidenti se bodo verjetno nadaljevali. Toda za EU poti nazaj ni. Skupaj z Natom bo uporabljala silo, pritiske in darila, zlasti obet članstva v Uniji. Da bi se ji misija v celoti ponesrečila, si preprosto ne more privoščiti - z njo med drugim dokazuje, da je sposobna sama poskrbeti za red v svoji soseščini. Vendar ni povsem izključeno, da se bo naposled sprijaznila s tiho priključitvijo dela Kosova Srbiji, se pravi s secesijo v secesiji. V igri so veliki zastavki, izid pa negotov.

Slovenija je imela smolo, da je to dogajanje padlo prav v čas njenega predsedovanja. Na odnos Unije do kosovskega vprašanja ni imela vpliva. To se razume: gre za kočljivo lokalno in hkrati mednarodno geopolitično igro z igralci, kot sta Amerika in Rusija. Kar zadeva EU, so se temelji politike do Kosova sprejemali v Londonu, Parizu, Berlinu ... Občasne pohvale, da smo specialisti za nekdanjo Jugoslavijo, so bile vljudnost daleč od resnice - za kosovsko vprašanje nismo imeli nobenih izvirnih zamisli.

Kakorkoli, ker nas je doletelo predsedovanje v tem nesrečnem času, se nekaterim formalnim dolžnostim glede kosovskega vprašanja nismo mogli izogniti. Vendar smo vanj vpleteni bistveno bolj, kot je potrebno, to pa nam povzroča težave.

Kosovo jasno kaže, da ozemeljsko-etnični spori v nekdanji Jugoslaviji niso dokončno razrešeni in da se bodo nadaljevali. Slovenija je bila še predvčerajšnjim del tega območja. Zamere v njem ostajajo velike in to se nenehno čuti v medsebojnih odnosih novih držav, nastalih iz nekdanje Jugoslavije. Dober zgled za to so naši nenehni prepiri s Hrvati.

V takem skoraj bolestno občutljivem okolju ne more noben nekdanji član kluba uspešno igrati vloge takega ali drugačnega posrednika. To velja tudi za Slovenijo, čeprav je medtem postala članica Evropske unije.

Zato bi bilo pametno, da bi se izločila iz kakršnegakoli političnega, kaj šele vojaškega posredovanja v kosovskem vprašanju ali podobnem primeru, ki mu utegne slediti. Če bi tako načelno stališče zmogla sprejeti, in to pravočasno, bi lahko to mirno - glasno ali potihem, bolje glasno - dopovedala tudi Uniji. Predsedovanja ji zaradi tega ne bi bilo treba opustiti, lahko pa bi nastopala manj izpostavljeno in manj tvegano.

Pri tem mislimo zlasti na to, da smo na Kosovo poslali vojake in policiste. Nanje lahko gledamo kot na del mednarodnih sil, ki preprečujejo, da bi tekla kri. Toda prejšnji zadržek o nevmešavanju ostaja v veljavi. Ostaja tudi dejstvo, da moramo poleg mednarodnih upoštevati svoje interese. Če pošlješ vojake na tako vnetljivo točko, jih bosta sprti strani prej ali slej dojeli kot pristranske. Za eno ali pa kar za obe strani bodo neizbežno sovražnik, kriva pa bo seveda država, ki jih je poslala. V kosovskem primeru smo se bolj ali manj že zamerili obema stranema.

Skratka, vojaška navzočnost nas je neizbežno posrkala v kosovski vrtinec in zelo verjetno nam bo napravila trajnejšo škodo kot zgodnje priznanje neodvisnosti, proti kateremu je protestiralo slovensko gospodarstvo.

Nasploh je pošiljanje naših vojakov na tuje poglavje zase. Proporcionalno je njihov delež med najvišjimi na svetu - kot da bi si zdravili manjvrednostne komplekse zaradi majhnosti. Poleg tega so na samih nevarnih točkah - Afganistan, Irak, Kosovo. Z vsemi tremi so tesno povezani Američani. Že to namiguje, da je eden poglavitnih vzrokov naše pretirane angažiranosti na tujem proameriškost.

Če si član EU, Nata, OZN, je sicer normalno, da sodeluješ v njihovih mednarodnih mirovnih akcijah. Vendar z dvema omejitvama: ne nujno v vsakršnih operacijah in ne v vsakršnem obsegu. Za Kosovo smo že rekli, da bi se morali izločiti. V Irak ne bi smeli v nobenem primeru niti simbolično. Afganistan je nekako na meji.

Kar se obsega tiče, pa bi trezna oblast upoštevala realne zmogljivosti in konkretne varnostne potrebe države, seveda pa tudi dejstvo, da so na krizna območja poslani ljudje ogroženi. Naša vojaško-policijska odprava na Kosovu je napihnjena čez vsako mero. Nasploh je koncept naših oboroženih sil povsem podrejen nastopanju v okviru Nata. Pri tem se silimo kot preveč štrebarski učenček. Tudi če tako hipotetično res dobivamo večjo globalno varnost, se zdi, da to že škodi lokalni varnosti; bog ne daj sicer, da bi vojsko kdaj potrebovali za obrambo na domačih tleh.

Pošiljanje vojakov v tujino je del zunanje politike in s tem smo pri jedru težav: ta politika je brez jasne strategije in prioritet, vodena pa slabo, ker je bodisi preveč v službi strankarske notranje politike ali pa preveč odklopljena od notranje- in zunanjepolitičnih realnosti. Primer za prvo so odnosi s Hrvaško, za drugo pa naši vojaki na Kosovu. Zunanjega ministra Rupla kot poosebljenja teh anomalij ne bomo omenjali; čisto za vse le ni kriv in tudi večen kljub drugačnemu videzu ni.