Fatalist Jakob

 |  Mladina 49  |  Kultura

Prijazna cerkev in nadležne coprnice

Biznis je biznis, politika je politika in cerkev je cerkev

© Tomo Lavrič

Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Franc Rode se je med obiskom v Beogradu včeraj pogovarjal s srbskim patriarhom Pavlom. Poudarila sta, da prijateljstvo med slovenskim in srbskim narodom ni bilo nikoli pretrgano, treba ga je negovati tudi vnaprej, saj je pomembno za vse območje. Nadškof Rode je povedal, da so odnosi med slovensko katoliško cerkvijo in srbsko pravoslavno cerkvijo v Sloveniji "v znamenju spoštovanja in prijateljstva v Kristusu". Omenil je še, da je vesel, ker se je srbski narod odločil za demokracijo in ker se njegova država spet odpira v svet, za kar je veliko naredil tudi patriarh Pavle.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Fatalist Jakob

 |  Mladina 49  |  Kultura

© Tomo Lavrič

Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Franc Rode se je med obiskom v Beogradu včeraj pogovarjal s srbskim patriarhom Pavlom. Poudarila sta, da prijateljstvo med slovenskim in srbskim narodom ni bilo nikoli pretrgano, treba ga je negovati tudi vnaprej, saj je pomembno za vse območje. Nadškof Rode je povedal, da so odnosi med slovensko katoliško cerkvijo in srbsko pravoslavno cerkvijo v Sloveniji "v znamenju spoštovanja in prijateljstva v Kristusu". Omenil je še, da je vesel, ker se je srbski narod odločil za demokracijo in ker se njegova država spet odpira v svet, za kar je veliko naredil tudi patriarh Pavle.

Tatjana Mandić, Dnevnik, 24. 11. 2000

Na poseben način se je (nadškof Rode, op. p.) spomnil tudi pravoslavnih Srbov, okoli 45.000 jih je, ki so svoj novi dom našli v Sloveniji in s svojimi talenti in z delom prispevajo k blaginji naše države. V znamenje hvaležnosti jim, tako pravi nadškof, Cerkev v Sloveniji po svojih možnostih nudi sakralne prostore tam, kjer nimajo svoje cerkve.

Blaž Jezeršek, Družina, 3. 12. 2000

Pravzaprav je na prvi pogled nekoliko nenavadno to nenadno v'Šliko prijateljstvo med slovensko katoliško in srbsko pravoslavno Cerkvijo. Navsezadnje so Srbi še prav pred kratkim poleg džamij veselo zažigali in rušili katoliške cerkve po Hrvaškem in v Bosni. Častitega Perana Boškoviča je slovenska policija celo zalotila, kako je med humanitarno pomočjo srbskim beguncem tovoril stvari, ki s humanitarnostjo niso imele nikakršne zveze. Da ne omenjamo srbskega patriarha Pavleta, ki je Miloševiču v njegovih vojaško uspešnih letih stal trdno ob strani. Ob strani mu je stal tudi na Kosovu. Pa v Bosni in na Hrvaškem. In ne nazadnje, srbska pravoslavna Cerkev nikoli ni priznala avtokefalnosti črnogorske in makedonske Cerkve. Še več, sistematično je uničevala vse zgodovinske in arheološke dokaze o črnogorski samobitnosti.

Mogoče pa gre za neko drugo notranje vezivo med bratskima Cerkvama. Za komunizem, ki je sicer že davno pozabljen. A Cerkev ima očitno dolg spomin. Najslavnejši sodobni srbski dramatik, med drugim scenarist Kusturičevega Undergrounda, Dušan Kovačevič, je jasno povedal: "Nemogoče je biti hkrati Srb in komunist. Ali je človek Srb ali komunist! Jaz sem zrasel s srbskim nacionalizmom, brez sovraštva do drugih, v ljubezni do Srbije." Še bolj ekspliciten je njegov pisateljski kolega Svetislav Basara: "Jaz sem Srb in kristjan, torej antikomunist in antinacionalist." Še dobro, da so taki samo pisatelji. Ne pa tudi novi srbski politiki, ki jih je poleg nadškofa Rodeta prijateljsko objela tudi Evropska unija. Romano Prodi je na nedavnem obisku v Beogradu kar žarel od prijateljstva do nove, demokratične Srbije. Pogodba z Evropsko komisijo in Evropsko razvojno agencijo je Beogradu čez noč navrgla 180 milijonov evrov. Na zagrebškem vrhu Evropske unije in zahodnega Balkana pa je Koštunica dokončno udaril žebljico na glavico in zanosno povedal, "kako bo njegova država prva s tega območja, ki se bo včlanila v Evropsko unijo". Na koncu sta vsega kriva samo še Miloševič in Dobrica Čosič. Oba zgolj zato, ker je Miloševič izgubil vse vojne, ki se jih je lotil, Čosič pa zaradi prehitrih zanosnih izjav. Leta 1989 je dejal, da "je Miloševič najbolj nadarjen srbski politik 20. stoletja." In je imel celo prav. Nerodnost je edino v tem, da je leta 1993 dobesedno isto izjavil za Karadžiča. Pa nič ne de. Kajti konec leta 2000 je naš Dobrica trdno prepričan, da je Koštunica "najboljši srbski politik". Kar je res, je res.

Vse bi torej bilo v najlepšem redu, nacionalizem pleše kolo z antikomunizmom in demokracijo, o Nesrbih pa še vedno ne duha ne sluha. Nekoč so bili Neljudje, še posebej Albanci, danes so preprosti zbrisani in nacionalnega spomina.

Bi bilo, ko ne bi bilo. Žensk, seveda. Ženske zmerom povzročajo sitnosti. Na primer Sonja Biserko iz Helsinškega komiteja za človekove pravice v Srbiji. Do Koštunice ni posebej ljubezniva, še zlasti ne do njegove nacionalistične preteklosti. Takole pravi: "V Srbiji so zmagali nacionalisti. To je naš glavni problem, prav tako kot dejstvo, da jim je uspelo prepričati zahodne države, da samo iskreni nacionalisti lahko porazijo Miloševiča. Koštunica ima za sabo podporo Cerkve in vojske, dveh glavnih stebro velikosrbskega projekta! Koštunica uteleša nacionalistični projekt prav s tem, da nikoli ne omenja Nesrbov!"

Nič boljša ni Borka Pavičevič iz Centra za kulturno dekontaminacijo. Med vojno je skrivala sarajevske begunce in v Beogradu predvajala film o pokolu v Srebrenici in mednarodnem sodišču v Haagu. Zanjo je Srbija "ideološko bolna in nora družba. Miloševič je bolj kriv za to, ker je sprožil vojne, kot za to, ker jih je izgubil. Najhujši pa je bil razpad Jugoslavije! Najhujših je dvesto tisoč mrtvih, štirje milijoni razseljenih oseb. Ta banda je ustvarila zastrupljeno, paranoično in nacionalistično Srbijo, ki jo bo treba denacifizirati in dekontaminirati!"

Nekam znano zveni. Se še spomnite hrvaških intelektualk, ki jih je Tudžmanov režim označil za čarovnice in jih kot take tudi preganjal? Ampak kaj bi s temi malenkostmi. Vojne je konec, čimprej pozabimo na vse, kar se je zgodilo, in tudi na vse, kar se bo morda še zgodilo. Biznis je biznis, politika je politika in cerkev je cerkev. Mulier taceat!