evropske zgodbe / Vsak nov dan tepežni dan

Fizično nasilje se mi je od nekdaj studilo. Kot petleten fantič sem prebiral knjige, v katerih so jo nasilneži na koncu vedno slabo odnesli. Sicer pa takrat še ni bilo televizije in holivudskega filmskega nasilja. Bil sem majhen, suh in rahitičen in sem pil ribje olje. Oče mi je sicer vedno govoril, naj ne udarim prvi, če pa me kdo mahne, naj vrnem udarec. Priznati moram, da sem se udarcem izogibal, tako da mi ni bilo treba nikoli klofniti nazaj. Potem sem zrasel in se precej okrepil, tako da sem se nekajkrat vmešal v pretepe, in to iz čistega idealizma, da bi ločil sprti strani. Ko sem bil dvakrat ali trikrat tepen, sem prenehal s svojim samaritanstvom. Še zmerom pa mi je fizično nasilje odvratno. A še hujša je nemoč zoperstaviti se takšnemu nasilju. Z novim nasiljem. Tako da se vprašaš, kdo je bolj nasilen, ali prestopniki ali varuhi pravice in reda, ki nasilje zatirajo. Vsekakor sta si obe skupini včasih dosti bliže, kot bi si človek mislil. Več ko je reda, več nasilja je vloženega vanj. Mitološka kača, ki žre svoj rep.