Dolga in trnova je pot do obljubljene dežele

Tam nekje sredi devetdesetih let je bila Slovenija - se pravi njeni najvišji predstavniki - izjemno samozavestna in optimistična glede skorajšnjega vstopa v Evropsko unijo in v Nato. Bili smo razvitejši od drugih srednjeevropskih kandidatk, zasidrali smo se na evropskih trgih, dokončno smo se izognili balkanskim vojnam, skratka, vse nam je šlo kot po maslu. Verjeli smo, kar smo hoteli verjeti. Da bodo države kandidatke sprejete po zasluženju. Kar je bila seveda težka bedarija, kajti vsakemu razumnemu človeku je moralo biti jasno, da se zaradi ene ali dveh malih in pridnih državic mastodontska Evropa ne bo spustila v tako kompliciran in drag proces, kot je širitev. Ampak s politiki je že tako: toliko časa svojemu ljudstvu ponavljajo medene besede, da na koncu sami verjamejo vanje.

Potem pa so se Italiji leta 1995 zgodile volitve, na katerih so zmagali Berlusconi et consortes. Slovenske težave na evropski ravni so postajale vse bolj zoprne. Zaradi italijanske notranjepolitične trme nismo in nismo mogli z Unijo podpisati niti Pridružitvenega sporazuma. Postajali smo vse bolj nervozni, a še zmerom enako naivni. Sami sebe smo prepričevali, da so vse druge članice Evropske unije na naši strani in da bodo prej ali slej prisilile Italijo k razumu. Vendar se to kar ni hotelo zgoditi. S španskim kompromisom nam je uspelo šele po Prodijevi volilni zmagi. Pa nas je ta zgodba v resnici izučila?

Ne, ni nas izučila. Ko je Avstrija sprva previdno, potem vse bolj sistematično načenjala zahteve po slovenski odpovedi Avnojskih sklepov in priznanju nemške manjšine pri nas, smo si kar nekaj časa zatiskali oči in ušesa. Prepričani smo bili, da se nas avstrijsko tečnarjenje v resnici prav nič ne tiče. Saj nas vendar varuje sakrosantna Državna pogodba. Niti ob prihodu od zmerom protislovenskega Haiderja na oblast nismo niti trznili. Edini pravi učinek te hladnokrvnosti je bil ta, da smo na koncu vsaj deloma popustili avstrijskim pritiskom. In nikakršnega zagotovila ni, da je zgodba s tem končana. Pravzaprav dam roko v ogenj, da nam bodo Avstrijci pripravili še marsikatero hudo in nespečno urico.

Pa saj ne gre samo za bratrance Avstrijce. Ko je bilo vsaj dva tedna pred zadnjimi italijanskimi volitvami še zadnjemu vaškemu bebčku jasno, da bo zmagal Berlusconi s svojimi oprodami, sem bil v bližnji in daljni okolici očitno edini, ki ga je ta zadeva hudo skrbela. (Naj samega sebe potolažim: skrbelo je in še skrbi tudi Francoze, Angleže, Nemce in še koga.) Smo že kar pokopali v brezno spomina, kako nam je Italija nagajala pod prvo Berlusconijevo vladavino? saj ne mislim, da bi imel Berlusconi osebno kaj proti Sloveniji in Slovencem. Ima pa zato v svoji vladi živahnega Bossija, ki se je iz padanskega secesionista prelevil v ksenofoba. In za Bossijeve teatralične vložke je Slovenija nedvomno primernejša žrtev od denimo Francije ali Švice. Podpredsednik Berlusconijeve vlada pa je postfašist Gianfranco Fini, za katerega bi samo slepec in glušec v eni osebi lahko rekel, da goji ljubeznive odnose s Slovenijo. Kar pripravimo se: Fojbe bodo postale Veliko vprašanje, še večje pa vračanje lastnine optantom. Gremo stavit?

Medtem pa je 7. junija prišel v Ljubljano naš resnični prijatelj Romano Prodi, predsednik Evropske komisije. Človek, ki je s svojimi inovacijami in neposrednostjo tako razkačil bruseljske evrokrate, da so ga hoteli s pučem odstaviti. Pri tem bi jim z veseljem asistiral nič manj okosteneli Evropski parlament. Za privilegije so namreč ljudje pripravljeni rezati vratove. Prodi je v svojem govoru v slovenskem parlamentu obljubil Sloveniji in drugim najbolje pripravljenim kandidatkam polnopravno članstvo v Evropski uniji že na začetku leta 2004. Vsa čast Prodiju, storil bo vse, kar je v njegovi moči in še več. Vendar pa v končnici odločajo vlade držav članic. Vsaka vlada praktično lahko da veto, če meni, da bi vstop novih držav članic kakorkoli omejil njihove že dosežene pravice in privilegije. Tu bi še sam vsemogočni Bog oče ostal brez moči. Nemčija in Avstrija sta že zahtevali sedemletni moratorij (po domače rečeno, prepoved) na prost pretok delovne sile. Prav tako se bodo nadaljevale avstrijske zahteve po zaprtju jedrske elektrarne v Krškem. Italija, Francija, Portugalska in Španija bodo neomajno vztrajale, da se sicer enormne evropske subvencije za njihova kmetijstva z vstopom novih članic ne bodo zmanjšale niti za las. Nemčija ne bo mrtva pristala na višji odstotek v proračunu Unije, kar bi lahko edino rešilo ta Gordijski vozel. Vse to pomeni, da se bodo vrata za prišleke v obljubljeno Unijo za začetek samo odškrnila, pa še to v najboljšem primeru leta 2005. Argument, da bomo vsi skupaj leta 2004 že v EU samo zato, ker so novinkam rezervirali poslanske sedeže v Evropskem parlamentu, piškav. Nekaj deset poslancev gor ali dol je za evropsko sedanjost in prihodnost popolnoma irelevantna malenkost. Še huje. Kljub dobri Prodijevi volji se bodo v naslednjih letih posebne zahteve in omejitve s strani članic samo še nadaljevale. Tudi pravila igre se bodo lahko spreminjala dobesedno čez noč. In nanja ne bomo mogli prav nič vplivati. Čeprav nas vsi po vrsti trepljajo po ramah kot pridne in ubogljive vajence. Per aspera ad Aeuropam.