Zakaj veliki bratje tako ljubijo bombe?

Amerika i Engleska
bit će zemlja proleterska!
Popevka ljudskih množic v SFR Jugoslaviji iz petdesetih let.

U tunelu usred mraka
pedeset jedna petokraka.

Petokraka sa pet lista, to je značka svih bušista.

Petokraka sa pet pera,
to je značka svih Amera!
Posodobljena inačica popularne partijske popevke v SFR Jugoslaviji iz petdesetih let.

Ste že kdaj slišali za resnično opozicijo med demokracijo in patriotizmom? Seveda niste. Razlog je preprost. Patriotizem že v prvi minuti prve runde nokavtira demokracijo. Pa si poglejmo nekaj slik iz življenja udarnikov.

Slika prva

V ponedeljek 12. novembra se je ameriški Airbus zrušil na stanovanjsko sosesko Queens na jugu New Yorka. Prav v tem času so častniki federalne policije zaukazali takojšen pristanek letala US Airways, ki je letelo na progi Pittsburgh-Washington.Ukaz je padel takoj za tem, ko se je eden od potnikov s hitrimi koraki napotil proti pilotski kabini. Letalo bi moralo pristati na letališču Ronald Reagan v Virginiji. Od 420 letališč, ki so jih oblasti zaprle po atentatu 12. septembra, so prav to letališče odprli kot zadnje, in sicer zato, ker se tamkajšnji zračni koridorji nevarno približajo južnemu delu Washingtona, kjer stoji Bela hiša.

Že omenjeni potnik Raho N. Ortiz je prekršil (novo) navodilo federalne policije, ki prepoveduje vstajanje s sedeža manj kot pol ure pred pristankom letala. Mož pa se je dvignil četrt ure pred pristankom. Kot že rečeno, je pohitel proti pilotski kabini, pravzaprav je bilo v isti smeri tudi stranišče. Častnik federalne policije v civilni obleki, ki je sedel v sprednjem delu letala, je potniku zastavil pot, drugi častnik pa mu je z nabito pištolo ukazal, naj leže na tla. Raho N. Ortiz se ni upiral, ampak je samo vztrajno ponavljal: "Žal mi je, žal mi je, samo na stranišče sem hotel." Policista sta ga na tleh vklenila, ostalim 106 potnikom pa ukazala, naj si dajo roke na glavo, nato pa so morali položiti roke na naslonjalo sedeža pred sabo, in to do konca poleta. Letalsko osebje je zagrozilo potnikom, da bodo nastradali, če samo mignejo. Na letališču je FBI aretirala odvetnika Ortiza, sicer Navaho Indijanca, ki dela v agenciji za zaščito okolja. Čez nekaj ur so ga izpustili, saj ni storil niti najmanjšega prekrška. Kdo je bil v resnici nevaren?

Slika druga

Dan pred Indijančevo zgodbo, se pravi 11. novembra, se je v razkošnem hotelu na Beverly Hills - kje pa drugje, seveda - emisar Bele hiše Karl Rove sestal z gospodarji Hollywooda. Vsi so se zbrali: lastniki studijev in filmskih dvoran, predstavniki Viacoma, Paramounta, Disneya, Sonyja in tako naprej. Pravzaprav nikogar ni bilo treba o ničemer prepričevati. Filmarji so se popolnoma strinjali, "da je potrebna ustvarjalna domišljija, pa seveda igralska in režiserska nadarjenost, ki bo subtilno pomagala vojnim naporom, tako da bodo Američani lahko spet zaživeli normalno življenje." Tovrstni filmi, ki jih v ZDA že snemajo, bodo po vseh pričakovanjih v Ameriki že letos potokli vse rekorde gledanosti in samo v kinodvoranah poželi osem milijard dolarjev inkasa.

Seveda pa idila ni bila čisto popolna. Že Roosevelt je med drugo svetovno vojno izjavil, da je v vojni holivudska industrija odigrala ključno vlogo. Zakaj bi bilo danes drugače? Emisar Rove je v svoji aktovki v filmsko prestolnico prinesel paket "sedmih tem za Hollywood": vojna proti terorizmu in ne proti islamu, vojna proti Zlu, poziv prostovoljcem, podpora vojakom, globalni značaj napada, potreba pomiriti predvsem otroke. In še zadnja, sedma tema: "Nikar propagande... Rajši imamo stvarno in pošteno povedano informacijo," je končal odposlanec Bele hiše. "To je samo prvi korak," so bili navdušeni holivudarji. Svoj patriotski obolos je pristavila tudi televizija in obljubila, da bodo tv zvezde pripravile serijo spektaklov za ameriške vojake. Pod naslovom Čudež v New Yorku bodo nastopili Woody Allen (kot drsalec na ledu), Robert De Niro, Kevin Bacon, Ben Stiller, Barbara Walters et company.

Slika tretja

Ko smo bili še mladi, smo z veseljem ponavljali slogan Roze Luxemburg: Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače. Ker je bila Roza priznana marksistka in še mučenica povrhu, nam tega niso mogli šteti v zlo. Vsaj javno ne. V Združenih državah Amerike danes tega vprašanja preprosto ni. Legendarnega Ralpha Naderja in njegov pacifzem so preslišali. Noam Chomsky je svojo analizo vojne lahko prebral v Indiji, objavil pa v Franciji. Ko je stara liberalka Susan Sontag kmalu po atentatu v New Yorkerju zapisala, da je bil to "napad na samorazglašeno supersilo, posledica specifičnih zavezništev in dejanj Amerike", se je nanjo zgrnil pravi plaz zmerjavk in groženj. podobno usodo je doživel humorist Bill Maher, ki je v svoji redni polnočni oddaji na ABC označil kot strahopetna ameriška bombardiranja v preteklih vojnah. Ari Fleischer, tiskovni predstavnik Bele hiše, je nemudoma zagrozil, "da morajo Američani paziti, kaj govorijo in kaj počnejo". Ni treba posebej poudarjati, da se je najbolj napihoval naturalizirani avstralski medijski magnat Rupert Murdoch (Fox News), ki je zatrdno obljubil: "Mi bomo opravili našo patriotsko dolžnost!" Prav res, dolžnost do svoje denarnice.

Najbolj otožna pa je - vsaj zame - zgodba iz Berkeleya, trdnjave ameriškega študentskega liberalizma iz šestdesetih let. Medtem ko se zgoščenke z domoljubno glasbo prodajajo kot vroče žemljice in se ljudje tepejo za proizvode Made in USA, je v kalifornijskem Berkeleyu žalostno. Zibelka gibanja za svobodo govora, pacifistične demonstracije, koalicija Ustavite vojno!, vse to je odpihnil prvi jesenski piš. Ne samo, da pacifistov ni nihče poslušal, še več, čez noč je iz nič zraslo gibanje Berkeley USA, hujskaško domoljubno gibanje za vojno, ustanovljeno takoj po 11. septembru. Saj veste, na koga so se najprej spravili patriotski študentje? Na pacifiste, na koga pa drugega.

Še živali obnorijo, kadar privrši vojna, kaj ne bi ljudje.