Konvencionalno

Valery Giscard d'Estaing je prišel v francosko politično zgodovino kot veliki poraženec v boju za predsednika Francije. Premagal ga je zviti levantinec Francois Mitterand. Vse je kazalo, da se bo stari aristokrat, ki ni bil nikoli posebej priljubljen in čislan, diskretno umaknil v pokoj in se lotil pisanja spominov. Roko na srce, od pustega nekdanjega francoskega predsednika ni nihče pričakoval nič zanimivega. Zato je bilo presenečenje toliko bolj nepričakovano. Giscard se je z nenavadno energijo lotil Konvencije, ki naj bi Evropo postavila na čisto drugačne temelje. Izkazalo se je, da gre zares. Osnutek evropske ustave je kar nekako počasi, a vztrajno dobival svojo obliko. Potem pa je prišlo do pričkanja med malimi, srednjimi in velikimi Evropejci. Prepir je izbruhnil o nepravem času. Ameriška vojna v Iraku je še bolj razklala neenotno Evropo. Da o novi, proameriško usmerjeni Novi Evropi sploh ne govorimo. A vsi ti okostnjaki bodo prej ali slej hrupno popadali iz omare. Drugače preprosto ne more biti.

In je počilo, seveda ob vprašanju, kako naj v Evropski uniji spoštujemo demokratična načela, po katerih bi dobile velike države večjo težo od srednjih, manjših in najmanjših. Velike države podpirajo federalno načelo, srednji, zlasti pa mali pa prisegajo na suverenost. Zabavno je bilo poslušati slovenske opazovalce vseh političnih barv v Bruslju, kako ihtavo razlagajo, da smo imeli Slovenci slabe izkušnje s federacijo in da ne bi iz ene kolobocije zdrsnili v drugo. Jaz sicer z vsem srcem razumem slovenske politike, ki ob sami besedi federalnost dobijo ošpice. Ampak v Bruslju so glede tega povsem hladni. Že zdaj je zadeva nepregledna, z novimi članicami bo še bolj. Giscard je na Konvenciji to jasno povedal. Ko se je Uniji pridružila deseterica novih članic, je prišlo seveda do bistvene prerazporeditve. Novo, razširjeno Unijo sestavljajo tri kategorije držav članic. Šest držav ima prebivalstvo, ki presega 40 milijonov državljanov, hkrati pa sestavljajo kar 74% celotne populacije v EU. Naj jih mimogrede še naštejemo: Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija, Španija in Poljska. Za temi se tiščijo države, ki štejejo od osem do šestnajst milijonov prebivalcev in predstavljajo 19% evropskega življa. Preostalih enajst držav, od katerih vsaka šteje manj kot pet milijonov duš, predstavljajo pa 7% prebivalstva Evropske unije. Teh devetnajst majhnih in srednjih držav se je uprlo nadvladi velikih. Zmerom je bilo tako v zgodovini. Mali in šibki so venomer bentili proti arogantnim in močnejšim. Po navadi s pičlim izplenom. Devet od desetih novih članic sodi v kategorijo palčkov. Tudi Slovenija, čeprav je propulzivno in tudo sicer na visoki ravni. Ni pravice na tem svetu. To skupino neuradno vodi stari politični maček Jean-Claude Juncker, luksemburški premier. Že 1.aprila je v Luksemburgu sklical mini vrh držav, ki se jih je prijel vzdevek sedem palčkov. To so vse tri države Beneluksa, Avstrija, Finska, Irska in Portugalska. Nekaj dni pozneje so predstavniki teh štirih držav skupaj izročili besedilo Konvenciji. Nato so se podpisale še Danska, Švedska in devet od desetih novih članic. Poljska se giblje v drugih sferah. In to brez sramežljivosti na vsakem koraku. Ja, Poljska je velika. Temu ustrezno se tudi vede. Kot samozadovoljna markiza.

Pravzaprav so se prepiri v družini začeli že v Biarritzu leta 2.000 na neformalnem sestanku Evropskega sveta. Šlo je seveda za širitev, odprla pa se je tudi živahna diskusija o institucionalni reformi Unije. Glavni občutljivi točki sta bili velikost Komisije in uravnovešenost glasov v ministrskem svetu. Menda je bilo zelo živahno. Portugalski in belgijski premier sta obtožila velike, da skušajo ohraniti svojo moč, zmanjšati število komisarjev in relativno težo majhnih in srednjih držav. Jasno pa je, da se veliki ne bodo kar tako upognili pred zahtevami palčkov. Francoski desni evroposlanec Jean-Louis Bourlanges ni skrival svoje nejevolje. "Nemogoče je ustvariti uravnotežen sistem glasov in sedežev znotraj različnih insitucij. Obenem pa je treba je kljub vsemu treba upoštevati tudi demografsko stvarnost. (...) Sporazum v Nici je do temeljev stresel sistem v škodo velikih. (...) In če po drugi strani povzdigujemo do nebesnih višin pravico vsake države do svojega komisarja, to pomeni načelo absolutne enakosti med državam članicami." Ha, ste že kdaj kje slišali, da bi se Francozi celo v najhujši nočni mori lahko enačili s plebejskimi novimi prišleki v evropski klub. Nikoli in nikdar. Zadeva pa je še bolj zapletena. Če upoštevamo dejstvo, da je na Svetu nemogoče izglasovati kakršnokoli odločitev brez večine držav članic, to pomeni, da lahko srednje in male države lahko onemogočijo normalno delo. Le chantage!

Jasno ko beli dan pa je tudi, da velike države nikakor ne bodo počivale križem rok. To se je prav hitro pokazalo že pri Konvenciji. Giscard je sklenil zavezništvo z Nemčijo in Veliko Britanijo. Trije veliki so stopili skupaj z dvema zamislima, ki so za male in srednje velike države kot vroč kostanj. Prva zamisel prinaša omejene pristojnosti Evropske komisije - kar za male države pomeni zlovešče znamenje. Kako bo že s komisarji? Bi rekel, da ne prav najbolje. Ko se ne bi nič spremenilo, bi prej ali slej končali v kaosu. Toliko razuma pa človek že ima, da dojame nekatere stvari. Druga Giscardova novost pa je predsednikovanje Evropskemu sveta s polnim delovnim časom. To konkretno pomeni, da bi bil predsednik Sveta izvoljen za dve leti in pol, z možnostjo, da ponovi svoj mandat. Kar v praksi pomeni, Da bi bil predsednik sveta na svojem stolčku kar pet let. Spor je postal tako zoprn, da se lahko dolgotrajno delo okrog Konvencije zaradi notranjih sporov sesuje v prah. Vedno teže in teže je sklepati kompromise.

Sicer pa je treba jasno povedati, da novinke v nobenem primeru ne zastopajo identičnih interesov, da o kakšnem monolitnem bloku sploh ne govorimo. Že kar vnaprej vidim, kako se bodo Slovenci zmrdovali, če jih bo kdo hotel pahniti v košaro s Slovaki ali z Latvijci na primer. In obratno. V resnici je z novinkami podobno kot z že izkušenim članicami. Kar se tiče zunanje politike, na primer, se stare članice delijo na atlantske, kar se je lepo videlo med iraško vojno, pristašice avtonomne Evrope in nevtralne države. V vsakem primeru pa je treba priznati, da se je v zadnjem času v celotni Evropi neverjetno okrepil ameriški vpliv.

Stari lisjak Jacques Delors je pohvalil Evropsko unijo, ki je zmogla sprejeti v svoje naročje skoraj ducat novih malih članic. Še posebej je bil ponosen, da se je Komisija zmogla preprečiti prevlado velikih držav nad malimi. Vendar imajo nekateri drugi drugačen odnos do skupne zunanje politike. Če bo hotela Komisija obdržati vajeti v svojih rokah, se bodo velike države raje pogajale drugje, kar same med samo. Nihil novi subi sole.