25. 9. 2003 | Mladina 38 | Kultura
Kana - bis
© Tomo Lavrič
Francija je med drugimi znamenita tudi po tem, da se Francozi kljub ponavljajočim se opozorilom zdravnikov nikakor nočejo odreči prekomernemu uživanju alkohola in kajenju tobačnih strupenih smotk. Rezultati te malobrižnosti, veletokov rdečega vina - mimogrede, nikjer v zahodni Evropi pivci ne poženejo po grlu toliko neužitne vinske kislice kot prav v Franciji - in edinstvenih gauloises, oj, mladost ti moja - francoskih cigaret iz črnega tobaka, ki so pa tudi zanesljiva bližnjica do prvega vaškega pokopališča.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 9. 2003 | Mladina 38 | Kultura
© Tomo Lavrič
Francija je med drugimi znamenita tudi po tem, da se Francozi kljub ponavljajočim se opozorilom zdravnikov nikakor nočejo odreči prekomernemu uživanju alkohola in kajenju tobačnih strupenih smotk. Rezultati te malobrižnosti, veletokov rdečega vina - mimogrede, nikjer v zahodni Evropi pivci ne poženejo po grlu toliko neužitne vinske kislice kot prav v Franciji - in edinstvenih gauloises, oj, mladost ti moja - francoskih cigaret iz črnega tobaka, ki so pa tudi zanesljiva bližnjica do prvega vaškega pokopališča.
Francoska desnosredinska vlada se je morala po dolgih letih sprijazniti z dejstvom, da so se vsi prijemi proti lahkim drogam izkazali kot popoln neuspeh. V zadnjih desetih letih so mladi Francozi konzumirali več in več kanabisa, kar jih je pripeljalo na prvo mesto v Evropski uniji. Policijska represija ni pripeljala nikamor. In tudi vlada se je končno sprijaznila s fait accompli. Po novem kadilcem kanabisa ne bo več grozil zapor, ampak samo plačilo globe, ki pa je sicer lahko zelo zasoljena, vse do 1.500 evrov. Ampak to je bolj žuganje kot kaj drugega. Ključna zadeva je v tem, da uživalci kanabisa nobenem primeru ne bodo šli v kiblo. Zakon iz leta 1970 je odletel na smetišče zgodovine.
Poročilo je sadež dela medministrske komisije v okviru boja proti drogam in z njihovo zasvojenostjo (Mildt - Medministrska komisija za boj proti mamilom in zasvojenosti). V poročilu so sodelovali predstavniki notranjega ministrstva, pravosodja, šolskega ministrstva in seveda ministrstva za zdravje. Besedilo se ukvarja predvsem z uživanjem kanabisa pri najmlajših. Zaradi značilne birokratske mentalitete se problem na mularijo in ne ločuje med mehkimi in trdimi substancami. To je približno tako, kot da bi bila ista figa, če petnajstletni poba popije požirek lahkega piva ali pogoltne steklenico šnopsa. Mildt torej ne svetuje različnih sankcij za različne opojne substance. Trde in mehke droge so končale v isti vreči. Kaj hočemo, vsak začetek je težak.
Vseeno pa je prišlo do pomembnega premika, ki ga je predsednik misije Didier Jayle storil že meseca junija. Jasno je povedal, "da smo dosegli soglasje, po katerem uživalcem opojnih snovi ni več treba v arest". S tem pa zadeva še ni končana. Namesto zaporne kazni bodo uživalci trave in hašiša morali plačati globo. Sistematične sankcije naj bi bile potrebne predvsem v zvezi s kanabisom, ki ga uporabniki dobesedno množično uporabljajo.
Minister za notranje zadeve Nicolas Sarkozy je razložil, da se je zavzel za reformo zakona iz leta 1970 predvsem "iz dveh razlogov". "Prvič, ker je izvajanje zakona popolnoma nemogoče izvajati. Poslati v zapor nekoga, ki kadi kanabis, nima nikakršnega smisla. Takšen odziv države bi bil povsem pretiran in brez smisla. Dejansko ohranjamo besedilo zakona, ki ga pravosodje že zdavnaj ne uporablja več. In drugič, Francija je evropska prvakinja, kar se tiče uživanja kanabisa pri najmlajših. Mar se lahko sprijaznimo s takšnim položajem? Ali je droga svoboščina ali alienacija? Vsekakor alienacija," je odločno pribil notranji minister Sarkozy. In dodal: "Treba je predvideti celotno lestvico odgovorov in sankcij, ki jih bo mogoče izvajati, in to brez skrajne odločnosti in brez prevelikega popuščanja."
Kar vidim bi odločnega in nasršenega ministra, kako se mora prilagoditi novim časom. Hja, včasih se je treba žrtvovati za domovino, če ravno samo zaradi kadilcev kanabisa. Ker pa se vse zadeve začnejo in končajo pri denarju. Pecunia non olet! Mildt je priporočil notranjemu ministru dva scenarija. Tretja in četrta kategorija globe bi znašala od 68 do 135 evrov, medtem ko bi globa pete kategorije, ki jo bo izrekal policijski tribunal, lahko znaša do že omenjenih 1.500 evrov. Kdor se pa odloči za zdravljenje, mu globe ne bo treba plačati. To bi bilo približno tako, kot da bi soliden dolenjski pivec zvrnil po grlu tri litre cvička, pa bi mu potem policaji odpustili, ker se bo mož prijavil za zdravljenje. Hm, hm. Vrnimo se k Franciji. Globe petega razreda bi bile zapisane v kazenski register, medtem ko bi druge zapadle v pozabo.
Vendar niso vsi zadovoljni z ministrovimi načrti. "Ljudje, ki niso bili nikoli kaznovani, bodo mimogrede tvegali kazen. Sankcij bo veliko in preveč," opozarjajo v Kolektivu za informacije in raziskave kanabisa. "Policija bo lovila mularijo, ki kadi na ulici, zaposleni pa si bodo lahko privoščili džojnt ali dva doma, ne bi jih kdorkoli nadlegoval." Kazen pa bodo plačali starši. Kdo pa drug.
V nasprotju z večinsko desnico v parlamentu Mildt ne predlaga nikakršnih sankcij, kot je zaplemba mobitelov ali mopedov. Mladoletniki in njihovi starši bodo morali sistematično sodelovati s specialnimi zdravstvenimi in socialnimi organizmi. Po šolah naj bi v glavnem prevladala preventiva.
Kar se tiče mehkih in trdih drog, so bile doslej kazni zaradi uživanja ali posedovanja v 90 % v zvezi s kanabisom. Število poskusov kajenja kanabisa se je v Franciji med leti 1993 do 2002 več kot podvojilo. Med vsemi prepovedanimi opojnimi substancami je kanabis edini, ki z njim Francozi množično eksperimentirajo.Med prepovedanimi drogami je 9 milijonov in pol Francozov poskusilo kanabis, heroin 300.000, 850.000 kokain in 350.000 ekstazi.
In čisto za konec. Globinska študija, ki je pokrila celo Francijo, je pokazala, da je leta 2003 23,9 % odobravalo prosto prodajo kanabisa, medtem je bilo takih leta 1999 samo 17,1 %. Toleranca se je v štirih letih zvečala za celih sedem odstotkov ali po domače, za celo tretjino.