Kritiki pa taki!

Poljudni, običajno bogato ilustrirani, a tekstovno skromni priročniki in zgodovinski pregledi razvoja moderne umetnosti v opisih težav pri recepciji prevratnih umetniških pojavov radi poudarijo, da sočasna kritika ni imela razumevanja za ponujene novotarije, zato so nekonvencionalno razmišljujoče slikarje in kiparje prvi javno podprli njihovi prijatelji iz pisateljskih in pesniških krogov. Tako kot smo zadnjič v kontekstu razmerij med določeno politično ideologijo in premenami likovne govorice postavili pod vprašaj eno izmed prevladujočih občih mest v obravnavanju posameznih umetniških praks, se bomo skušali tokrat dotakniti neke druge, že skoraj v aksiom spremenjene simplifikacije - domnevnega navdušenja literatov nad ključnimi preobrati v slikarskem mišljenju.

Emile Zola, znan po svojih slavospevih impresionistom in med njimi zlasti Manetu, kateremu je že leta 1866 napovedal, da njegove slike spadajo v Louvre, nikakor ni mogel dojeti, h kakšni slikarski prelomnici dejansko vodijo prizadevanja Paula Cezanna. Mojster iz Aixa, sicer njegov mladostni prijatelj, je bil za likovno neizobraženega pisatelja pretrd oreh, ker ni več pripovedoval "zgodb", ki bi jih bilo moč preprosto ubesediti in okrog njih spletati anekdotičnih domislic. Zola je Manetovo slikarstvo še lahko nategnil na Prokrustovo posteljo svoje naturalistične doktrine, ne da bi se poglobil v njegovo metodo (ki jo je sijajno razčlenil kritik Theo Duret), Cezannovega pa seveda ni mogel. Razkorak med Zolajevimi opisi, ki so se vse bolj nagibali k poveličevanju tradicionalnih slikarskih postopkov, in stremljenji njegovih prijateljev impresionistov oziroma nadaljevalcev tistega, kar so impresionisti začeli, je bil vse večji, tako da je nazadnje prerasel v odkrito nasprotovanje poetikam, na katerih temelji moderna umetnost. Po 1896, ko se je dokončno odrekel likovni estetiki, ki jo je trideset let vsaj na videz zagovarjal, pa je tudi prenehal pisati o področju, ki mu pravzaprav nikoli ni bilo blizu in se zato niti ni kaj dosti trudil, da bi imel do njega kakšno načelno stališče.

Guillaume Apollinaire, drug znamenit literat, ki naj bi kritiško podprl svoje slikarske kolege, je popolnoma nepripravljen začel pisati o razstavah leta 1907 v časopisih Je dis tout in La Phalange, leto kasneje pa tudi v La Revue des lettres et des arts, vendar ne zategadelj, ker bi do likovne umetnosti čutil kakšno posebno afiniteto, ampak preprosto zato, ker je bil zaradi pomanjkanja denarja prisiljen sprejeti vsakršno novinarsko nalogo. "Umetnostni kronist" je postal, ker se je s slikarji družil po kavarnah, prisostvoval njihovim razgovorom, kdaj pa kdaj zavil v kakšen atelje ter povsod napaberkoval dovolj drobcev in najrazličnejših prebliskov, da jih je na hitro zmašil v svoje člančiče. Med 1910 in 1914 je objavljal v vseh mogočih dnevnikih in periodičnih publikacijah, se ob posameznih podobah prepuščal poetičnim izlivom in metaforičnim spekulacijam. Picasso, s katerim sta se poznala že od oktobra 1904, je čez mnogo let priznal Malrauxu: " Apollinaire o slikarstvu ni imel pojma, a znal je izbrati pravega; pesniki velikokrat uganejo". In to "ugibanje" se je ves čas sukalo na obrobju, daleč od tega, da bi bil Apollinaire sposoben dojeti sliko v njeni likovni celovitosti. Zaustavljal se je na fragmentih in o njih pisaril obrobne zaznamke. Ko je konec februarja 1907 med enim izmed obiskov v legendarnem Bateau-Lavoir prvič videl Avignonske gospodične, je zabeležil v svoj dnevnik: "Sinoči sem večerjal pri Picassu, videl njegovo novo sliko: enake rožnate barve teles, cvetlic, itd., podobne preproste ženske glave, moške tudi. Očarljiva govorica, ki je nobena literatura ne more povzeti, kajti besede so narejene vnaprej. Žal!". Prav tako površen je Apollinaire v neštetokrat citiranih Kubističnih slikarjih (Les Peintres cubistes, 1913), kjer sicer poje hvalnice svojim prijateljem, predvsem pa posplošuje in banalizira, tako da je Georges Braque ob izidu tega spisa ogorčen izjavil: "Namesto da bi ljudem kaj pojasnil, mu jih je uspelo popolnoma zmesti." V resnici ga kubizem ni pretirano navduševal, občudovanje mu je zbujala predvsem Picassova osebnost in podobno kot Zola v Manetovem primeru tudi Apollinaire ob kubizmu ni dojel preloma s klasičnim načinom videnja, tako da je novo umetnost podpiral v imenu tradicije, "antične harmonije" in Ingresovega neoklasicizma. Izraz "kubizem" mu je šel skrajno težko spod peresa, zato je ob slikarstvu Roberta Delauneya z velikim olajšanjem vpeljal pojem "orfizma", ki mu je precej manj zavezujoče dopuščal rabo pesniških prispodob namesto analiz likovne govorice, za katero bi potreboval predvsem tisto znanje, ki mu ga je najbolj primanjkovalo.

Kritik se pač ne rodiš, pa tudi šol za opravljanje tega poklica ni. Tovrstno pisanje je v glavnem prezirano početje, ki ga lahko komentira kdorkoli in, če smo odkriti, se ga velikokrat tudi loti kdorkoli. Koliko neumnosti in prisiljenosti človek prebere v predgovorih k razstavnim katalogom, ve vsakdo, ki je kdaj listal po njih! Nič nenavadnega torej, če je kritiška dejavnost izgubila ves ugled in je na poti k izumrtju. Zdi se, da nikogar več ne zanima in da je nihče več ne potrebuje. Dnevni tisk ji namenja vedno manj prostora, na televiziji je praktično ni, umetniki najraje pišejo sami, galerije in muzeji imajo svoje sestavljalce sporočil za javnost, sicer pa se ima za kritika že vsak novinar, ki znal uporabljati magnetofon in računalnik. Sploh pa so časi takšni, da je tudi v umetnosti dovoljeno vse in če nisi navdušen nad vsakršnim sprenevedanjem, ki se nekje pokaže pod pretvezo novosti in mladosti, boš takojci okvalificiran za nekompetentnega in nazadnjaškega. Najhuje pa je imeti kolikor toliko izoblikovana stališča, dober spomin in vsaj nekaj znanja, ki se ne zaustavi pri sklicevanju na kakega trendovskega ideologa, ki sta ga, recimo, površno in po možnosti v slabem prevodu prebrala (ne da bi ga v osnovnih tezah razumela) kakšno anoreksično babše ali kak zafrustriran šolmošter, pa zdaj vzvišeno razsvetljujeta vesoljno občestvo s kvazi-teoretiziranjem, kaj naj bi bilo "tisto pravo". Kdor dandanes še v kaj verjame, ogroža "napredek". Pa ne samo na področju umetnosti, še bolj v vsakdanjem življenju, kjer brez oportunizma takorekoč ni več možnosti preživetja.