"... in toplo sonce, ki nas greje ..."

Čas za delovno opazovanje; osnovna dilema: prepuščati ali živeti z odgovornostjo za; kako se izogniti nezavednemu nadzorovanju in slepemu poučevanju? - Odkar sem se odločil za pot aktivnega marginalca, slabo dokumentiranega in predvsem - kako sladko, kakšna prednost! - drastično in vobče nerazumljenega osebka, profesionalca zunaj vseh znanih poklicev, od tedaj še nisem občutil tolikšnega prepada med revolucionarnim nabojem, kakršen je prav zdaj v teku na tkim. ljubljanski sceni, kar zadeva njeno vsakdanje življenje, in njeno splošno politično zavestjo, celo že mentalno higieno. Prostori drugačnosti se po daljšem času spet premikajo, odpirajo, razpirajo, samo druženje, energetska raven, iskrivost medosebnih svoboščin, spored, humor, premešavanje idej in postopkov so vnovič na zavidljivi ravni, in nekritičnima opazovalcu, opazovalki bi se zazdelo, da je temeljno poslanstvo revolucije že opravljeno: Spet se imamo dobro. Le kdo smo to? (Mi že vemo.)

Večina anarhistične literature - vsaj v tem si je edina, dasiravno grenko edina - nas, z zlatima izjemama Maxa Stirnerja in Emme Goldman, uči, kako dihotomija med vsakdanjostjo ("žurom") in občo, kritično, socialno radikalno politično zavestjo kaj hitro razžre vsakršno revolucionarno radost. V njej čemi past, ki sčasoma zniči še tako dober "žur" - vsakdo iz resne glasbene organizacije, na primer, danes ve, da je najlaže (generalno) narediti dober disko, pri čemer ve tudi to, da je zelo težko (konkretno) vrteti dobro muziko tako za ples kakor tudi za količkaj progresivno glasbeno izobraževanje. Vsakršna redna in vsakdanja klubska dejavnost se namreč prej ali slej sooči s temeljnim trenutkom revolucionarne prakse, kakor ga gre povzeti skoz tole žalobno historično metaforo: "Poleg usihajočega humorja je najusodneje zmerom tedaj, ko kdo reče - saj smo dosegli že vse, zdaj se lahko vrnemo v šole in službe. Takrat - in ni dvakrat reči, da ne zgolj zavolj takšnih omahovanj, ko so zajela množico - so propadle vse svetle revolucije." Kaj storiti?

Oglejmo si zgled z druge strani: Mar imamo akterji, akterke klubske dejavnosti na sceni sploh pravico zahtevati od sotovarišije, pri kateri je čutiti hudo, bolečo, banalno praznino, naj kluba (družbeno) ne jemlje kot izgovor za svoje (zasebne) težave oziroma naj razlikuje med identično življenjsko prakso v klubu in zunaj njega? Do kod in s kakšnimi sredstvi lahko damo vedeti, kakšna so tam noter osnovna "pravila obnašanja"? Kako zgraditi svojo neopaznost (tiha avtoriteta), da bodo drugi še kako opazni? Opazni v kakih "mejah"? Majhen klub, ki gradi svojo sila bogato, a tudi neverjetno nihavo ponudbo tako rekoč iz nič, z veliko prostovoljnega dela, pri svojem podjetju trči v nadrobnosti, o kakršnih se jim v kakem Cankarjevem domu še sanja ne - že socialna pahljača je razprtejša, sama njena struktura je precej občutljivejša, sicer bi ljudje ne prišli semkaj; terjajo svojo primerno svetlobo, prikladen zvok, nekateri raje glasnejši, nekateri spet hitro spremembo, drugi prav tisto, kar imajo - če je le možno, pa do smrti tako lepo.

V primeri z užitkom, ki sega od obredja kurjave, pretakanja vina, odnašanja smeti, pisanja prošenj, toaletnega papirja, še tako revne, a iznajdljive distribucije programa, sestavljanja dežurstev za prihodnje tedne, odprtega sledenja dogodkom drugod (kino, glasba, teater, knjige, vse živo in vse mrtvo), naročanja vsakršne strateške pomoči, videa, projektorjev, ozvočenja, tudi temeljne varnosti - v primeri s tem se res zdi povsem zanemarljivo, kdaj in zakaj se pred tako prijetnim klubom pojavi bivša državna sekretarka z Ministrstva za kulturo in kaj njena navzočnost tam pravzaprav pomeni. Pa vendar se je treba ukvarjati tudi s tem, tudi z njo. Z vsem, prav z vsem se je treba ukvarjati v takšnem klubu, kajti prav to ga ločuje od drugih oblik "kulturne ponudbe". In ko se že odločiš, da za ves silen podmladek, ki začne zahajati v ta klub, ni treba prevzemati posebne odgovornosti, saj se uči in socializira presneto hitro, potem ti jo lepega dne mimogrede zagodejo njegovi starši, češ da mlade - zavajaš, "zavestno sociološko eksperimentiraš z njimi". In ko spet naslednjič ob pivu pokomuniciraš z njihovo najstnico, te ta ne razume, ker si "preveč diplomatski", prav "tak kot moji stari; sploh pa mi daj mir, bradač luzerski, jaz sem ga prišla žura." In ko si s kom direkten, po tistem, ko mu že petkrat prijazno poveš, da se prostor zapira, pač samo zaradi utrujenosti "personala", ti oni še bolj direktno zabrusi, da si "kot javna osebnost pač ne bi smel dovoliti tako brutalnega obnašanja do soljudi, da jih mečeš ven in takšno."

Jeste; in to je to - če sem si česa želel že vse življenje, potem je to neizčrpnost, arutinirana, zapletena, a v svojem notranjem bistvu tako simpel zgodba, ki se vedno znova nadaljuje še dolgo potem, ko je "uradnega" sporeda že konec, traja po občutku; skrivnosti, kar jih še je, pa ostajajo zlasti in predvsem v tem, kako to nenehno revolucijo peljati dalje, kje najti čimveč ljudi, ki bodo doumeli, da pelje k najlepšemu, preden zaživi pod najsrečnejšo zvezdo, in da je mimo znanih in predvidljivih vzorcev v "kulturi" še tista mavrična črna luknja, iz katere prihajamo vsako jutro prerojeni, prerojene, da nas ne premakne več nobena sila, najmanj pa "vsakdanja" "politika", če naj se njena beda ponazori z narekovajno sintagmatsko združitvijo tiste dileme, ki uvaja tale spis. Saj se nam je najti pred še in še težavami, tiste najdrobnejše, najneopaznejše nas delajo drugačne, zaradi njih smo celo prezira in življenja vredni, vredne, kakor družba iz bernske Reithalle smo večkrat, ki stoji na robu narkomanskega parka. In ko je tamkaj racija, redoma pribeži potrkat na dveri tega odprtega kluba peščica dilerjev - po navadi so temnopolti, zaradi česar v Reithalle pogostoma zacincajo: a) jih z veseljem spustimo noter, ker so črnci?; b) jih ostro zavrnemo, ker so dilerji? In dokler bomo vedeli, da so to temeljne, bistvene dileme tega sveta ("politična korektnost" v svoji kruti srži), do takrat se bomo radi spopadali z njimi in odkrivali še novih. Dobro torej vem, da je dilema med revolucionarnostjo v vsakdanjem življenju in mankom politične zavesti zelo bistvena, a za nobeno ceno ne bom z njo obremenil nikogar, nobene, ki se hoče imeti kratko malo dobro. Ker - z druge strani - kot človek, ki družboslovje živi in ne le prebira, vem, da se tako ali tako lahko imaš dobro samo v prostoru, kamor zahaja dovoljšnje število posameznic, posameznikov, ki to temeljno dilemo krvavo zares živijo in mislijo. V takšni, v najboljši družbi pa je zmeraj celo dopuščeno, oditi pokukat in gradit še kam drugam.