transnacional / Vlasta Jalušić: Tako ljubek je, je rekla Pika. Imenovali ga bomo 'Stranh'

Konec leta 1991 je ostal en sam člen na novo pripravljene slovenske ustave, ob katerem politične stranke niso uspele doseči konsenza: govoril je o pravici do odločanja o rojstvu otrok. Ustava se je pripravljala že dolgo, sprejem je bil že zdavnaj pričakovan, a konsenza o navedenem členu v takratni skupščini ni in ni bilo, Velik del Demosa je pritegnil stališčem cerkvenih krogov, da člen v ustavi o pravici do odločanja o rojstvu otrok, nikakor ne sodi v novo, demokratično ustavo samostojne Slovenije. Propagiral naj bi splav in naj ne bi bil v "evropskem duhu", saj nobena od evropskih ustav tovrstnega "sramotnega člena" nima v ustavi. Debata se je tako lomila čez ženska telesa. Bitka je bila ostra in neizprosna: zbirali so se podpisi, potekale so javne tribune, mnenja so se spopadala v pismih bralcev, a konsenza med (zvečine moškimi politiki) ni in ni bilo. Načrt, da bi bila ustava sprejeta do konca leta, je bil ogrožen in kazalo je, kakor da bo tudi tisti del političnega spektra, ki je bil pripravljen podpirati temeljno pravico žensk, da odločajo o lastnem telesu in usodi, v tej odločilni točki popustil in - ker ni bilo konsenza - dovolil, da se člen preprosto izusti iz ustave. Potem je del današnje LDS odkril enega prvih "zgodovinskih kompromisov": pravico so prevedli v liberalno "svoboščino", kar je ob hkratni pravici do ugovora vesti, ki je že bila zapisana v ustavi, pomenilo relativizacijo dotedanje ureditve. A na koncu je "svoboščina" vendarle prišla v ustavo in tako omogočila njeno sprejetje v obliki, ki ni bistveno prizadela pravic žensk.