Lekciji državljanstva

Ko tole berete, je že mimo včerajšnja druga lekcija državljanstva, ki se nam letos dogajajo kar po tekočem traku, ko nam jih pripravlja ena ali druga veja oblasti. Mimo pa je tudi že razvpiti obisk Busha in Putina in vse, kar je sodilo zraven. A ker domnevam, da bodo vse strani polne refleksij tega famoznega srečanja, naj grem nazaj k temu, kar tukaj imenujem lekciji državljanstva. Obe lekciji, o katerih hočem govoriti, odpirata vprašanje enakosti ter vključevanja in izključevanja v neko skupnost in iz nje ter vprašanje državljanske in človeške solidarnosti, s tem pa seveda tudi zrelosti neke politične skupnosti. Kar je prava tema za deseto obletnico...

Prva lekcija je lekcija ksenofobije. Izšla je iz velikih razprav o preveliki liberalnosti azilnega zakona, ki bi naj omogočal "zlorabo azilnega postopka", češ da je Slovenija postala priljubljena prehodna dežela za ilegalne prebežnike, ker se je, kot so uspeli zapisati mnogi, "razvedelo, da smo prehodni ilegalski hotel z vsaj tremi zvezdicami" (navedba iz Maga).

V nastavljenih razpravah je nastala neka majčkena razlika med diskurzom o beguncih, ki so prihajali s področja nekdanje Jugoslavije, prizadetega z vojno, in tistim, ki je zadeval nove migrante, In prav to je ustvarilo dominantni okvir debate ter oblikovanja civilnodružbenega "etičnega" konsenza v javnosti. Če so bili begunci iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine na začetku devetdesetih poimenovani z begunci in/ali PRIBEŽNIKI, pa je bilo poimenovanje imigrantov iz drugih delov (predvsem nerazvitega) sveta drugačno. Zgolj ena črka v predponi je preddoločila njihovo simbolno in realno usodo: poimenovani so bili za PREBEŽNIKE. Če so torej prvi pribežali in jim je bila priznana vsaj možnost želje, da (nekaj časa) ostanejo tukaj (in da so potem na tej osnovi kategorizirani kot "začasni"), potem so bili drugi poimenovani za kategorijo ljudi, ki beži PREKO Slovenije in jim potemtakem per defnitionem ni niti pripisana niti priznana želja, da bi (lahko) ostali. Definirani so bili kot neupravičeno nagrmadeni in odvečni ljudje, ki le bežijo preko. Bili so bodisi stigmatizirani kot kriminalci ali pa so predstavljali zgolj "uboga bitja", ki bežijo v "Indijo Koromandijo" in pri tem (hote ali nehote) zlorabljajo moralo, dobroto in toleranco Slovenije in njenih prebivalcev. Kdaj točno je to poimenovanje nastalo, je težko reči. Vsekakor je jeseni leta 2000 že obstajalo. Za poimenovanjem ilegalni prebežniki je tičala vnaprejšnja sodba, da Slovenija ni in ne more biti ciljna dežela za te migrante (ker si migranti tu tako ali tako ne želijo iskati ne zatočišča ne bivališča). Zato tudi za azil "ne zaprosijo zares", ampak institut le "zlorabljajo" za pot v obljubljeno deželo. Ta osnovi mit o domnevnih namenih prebežnikov ter o Sloveniji kot tranzicijski deželi v 'Indijo Koromandijo', je legitimiral "migracijsko politiko" zavračanja in preprečevanja kot edino možno politiko. V tem okviru so se lahko oblikovala tudi na videz retorična vprašanja v stilu "Ali smo Slovenci (res) ksenofobni?", saj niso implicrala nobene zahteve po spremembi. itd. Prav zato je mogoče reči, da je bila lekcija ksenofobije v tem, da je za nazaj legitimizirala nekatere državne politike, ki so se že prej zdele - vsaj s stališča mednarodnega varstva človekovih pravic in svoboščin - izjemno problematične.

Podobno lekcijo, kot smo je bili deležni v primeru ksenofobije in odnosa do ilegalnih migrantov, smo bili deležni z referendumom o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Razlika je le v tem, da je navidezno liberalno-"leva" vlada v primeru zakona o azilnem postopku, ne da bi trenila, prevzela restriktivnejši Bajukov osnutek in ga poslala v parlament, kjer je bil sprejet. V primeru zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo pa je desni zakon revidirala in mu dodala liberalistično komponento ter definicijo "samske ženske" kot potencialne naslovnice pravic

Tudi ta lekcija - lekcija seksizma - je izšla iz očitka prevelike liberalnosti, ki bi naj omogočala strašne zlorabe. Tudi tu je bilo - že na začetku - uvedeno majhno razlikovanje, ki zadeva na eni strani status žensk, na drugi pa - podobno kot pri ilegalnih prebežnikih - vprašanje, ali lahko iz tega statusa, ki jim je pripisan, izhaja legitimna želja po otroku. Ta majhna razlika izhaja iz pridevka, ki je dodan ženski: namreč 'samska'. (Paradoks besede samski/a v tem kontekstu je, da etimološko izhaja iz besede isti/a in enak/a in da gre torej za zanikanje enakosti na osnovi pridevka, ki govori prav o enakosti.) Tako kot ilegalni prebežnik po definiciji ne more in ne sme imeti želje, da bi ostal v Sloveniji, tako tudi samska ženska po definiciji ne more in ne sme želeti, da bi dobila otroka z umetno oploditvijo.

V čem je torej podobnost med ilegalnimi migranti in samskimi ženskami? V tem, da so bili oboji izločeni iz zakona in enakosti s postopkom drobnih vnaprejšnih razlikovanj in definicij, ki so jim bile pripisane v postopku vnaprejšnjega "etičnega" razsojanja moralne večine. Pri obojih se ta razlika nanaša na definicijo želje, ki jo smejo ali ne smejo imeti. Eni so izločeni tako, da ne morejo priti v azilni postopek, drugi pa tako, da ne uporabiti postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. Eni si ne smejo želeti bivanja, druge si ne smejo želeti otrok. V obeh primerih gre za eksistenčna vprašanja. Način, kako jih rešuje šele deset let 'mlada' država" Slovenija, ji obeta dolgotrajne težave z izvirnimi grehi ki zadevajo enakost.