Ustvarjanje moškosti

Družba nenehno ponuja užitek. A za njegovo sprejetje je potreben poseben gon. In ženska želja je tista, ki nas spodbudi, da se odzovemo in da sprejmemo ponudbo. (Rosalind Coward, Ženska želja)

Ko sem pred novim letom spremljala marketing nove Delove "moške" revije Polet, sem bila neznansko radovedna, kaj se bo na dan po novoletnih praznikih pojavilo za "spolitiziranim" geslom z jumbo plakatov in po napovedih v drugih medijih. Slogan "moški niso enakopravni" in potem interpelacija v prvo osebo, imagiarni MI, ki se (najbrž skupaj) "borimo za enakopravnost" je napovedovala drugačno, bolj "politično" podobo moške revije, takorekoč gibanja. Bolj za šalo kot zares sem se igrala z mislijo, ali bi morda le lahko šlo za lansiranje kakšne bolj blage, moderne različice profeminističnega "refusing to be a man" za razliko od naraslega toka antifeminističnih "moških gibanj" - obujanja starih mitov moškosti v modernih preoblekah. Seveda bi bilo zanimivo videti, če bi nekdo tudi v Sloveniji na začetku tretjega tisočletja lansiral relativizacijo mita o moškosti in teze, da obstaja v človeški naravi fiksna moška spolna identiteta, ki je metafizično utemeljena v kreaciji in vgrajena v človeška telesa... Vendar česa takega ne gre pričakovati od množičnega tiska. Še najmanj v Sloveniji. Poleg tega bomo tudi na katerem drugem področju na tovrstne dogodke v tem prostoru še dolgo čakali, saj so se celo feminizmu včasih naklonjeni postnovolevičarski kolegi v globaliziranem svetu vrnili k tezi, da je glavni politični problem v razrednem razcepu in da se je treba vrniti k Marxovi razredni teoriji. Spolno vprašanje več ne šteje. Tako je tudi v Sloveniji še kako aktualna Stoltenbergova teza iz "Zavračanja moškosti", češ da je (ameriška) politična levica s tem, ko je zavrnila feministični poseg v neksus eroticizma in moške seksualne identitete, začela postajati vse bolj podobna (ameriški) politični desnici. A Stoltenberg v kljub svojemu relativnemu antiamerikanizmu na slovenski levi sceni ne more šteti, saj je fizčno in duhovno preveč blizu Andreji Dworkin.

Kakšnega radikalizma pri lansiranju nove "moške" revije v smislu, da bi šlo za veliko razlikovanje od tistih, ki so se v zadnjem letu pojavile poleg številnih ženskih revij, torej ni bilo pričakovati. In res je bila že v prvi številki napoved boja za enakopravnost moških zrelativizirana: seveda je menda "šlo le za provokacijo" - tistega o (ne)enakopravnosti moških ni mislil nihče zares. Čeprav prva številka ne evocira moškega pogleda na ženska telesa (celo cele strani oglasov vročih linij so ostale v Vikendu), pa se od že obstoječih moških revij (Mars, Men's health, Playboy itd...) po filozofiji ne razlikuje prav mnogo. Kajti moški, nevprašljivi in menda še edini preostali "naravni" spol, so povezani z naslednjimi temami: avtomobilizem, šport, turizem in rekreacija, kultura, psihologija in "uživanje življenja". Moški so dobili "prijatelja", tako kot je "prijateljica" žensk že dalj časa Jana, ali tako kot nas prijateljsko uči kako "živeti kot ženska" revija Ona. V tradicionalni kulturi moški namreč nimajo prijateljev. Vzgajajo se za bojevnike, in imajo predvsem tekmece in sparing partnerje. Prav zato potrebujejo tovrstnega prijatelja.

Slovenske ženske revije še zmeraj v glavnem pokrivajo tradicionalne vzorce, ki so jih vsebovale že gospodinjske priloge od dvajsetih let prejšnjega stoletja dalje. Danes so oplemenitene z nekaj refleksijskimi in feministično obarvanimi tematikami (kolikor je feminizem postal pop in mainstream). Obenem so tu na delu predvsem tehnike ustvarjanja glamouriziranih super žensk. V glavnem bi bilo mogoče trditi, da gre pri teh revijah za ustvarjanje takoimenovane ženske želje, ki je, kot je zapisala angleška avtorica Rosalind Coward, najpomembnejša za naš odziv za sprejem ponudb, s katerimi smo bombardirane na trgu.

A zakaj danes moški, da bi bili "enakopravni", potrebujejo "moško" revijo? Očitno iz istih razlogov kot ženske - da jih nauči moškosti, jim pokaže, kaj je tista "esenca moškega", ki so jo v letih feminizacije (menda tudi in predvsem v komunizmu) izgubili. Eden sloganov za moško revijo nam sicer pravi, da "Moški vedo, za kaj gre". A dejansko vedo šele potem, ko so poučeni. Psihiater Rugelj v svojih terapevtskih posegih v modernistične zablode uči isto: kako naj se moški in ženske pod njegovo avtoriteto privadijo arhaičnih spolnih identitet.

Struktura moških revij je tako skorajda identična ženskim, le da povzema takoimenovane "moške" interesne teme: ponekod je v ospredju ali dodanih nekaj slečenih žensk, vendar tudi tu moški več niso le užitkarji, ki konzumirajo prosti čas, ženske, dobro hrano, avanture in avtomobile, temveč jim je, tako kot ženskam, že zadano mukotrpno delo oblikovanja svojega telesa in duha. Čeprav koncept izhaja iz izvirne spolne razlike, ki da obstaja med moškimi in ženskami, pa ženske in moške poučuje o domnevni želji drugega, ter preko tega o lastni želji... Če je revija Jana, kot prva popularna ženska revija v sedemdesetih letih začela izhajati pod geslom "Moški, to se vas ne tiče", potem je sugestija novodobnih moških in ženskih revij ta, da jih berejo oboji in da se v njih prepozanavata tako lastna kot želja drugega (spola). Pri tem sta seveda oba spola postala "druga spola", vsaj na tem nivoju. Ne da bi moški to opazili in to prav na osnovi pozivanja na (njihovo) enakopravnost.

Medijsko ustvarjanje moškosti in ženskosti poteka preko kupovanja in prodajanja posameznih identitet. Direktno na trgu. Moška in ženska želja se ne oblikujeta zato, da bi kdorkoli (politično) deloval kot ženska ali kot moški. Gre za videz delovanja/aktivnosti na spolni osnovi, ki pa izrazito depolitizira. Zato je geslo o enakopravnosti čista manipulacija, ki se poigrava z dejanskimi političnimi temami. Ustvarjaje moškosti bo moške tako malo napravilo za enakopravne kot je ustvarjanje ženskosti napravilo enakopravne ženske. Nemara še celo manj.