Vsi Jezusovi lulčki

Španski raziskovalec Pepe Rodriguez, ki ima v žepu diplomo iz informatike in doktorat iz psihologije, je v zadnjih petnajstih letih objavil niz sijajnih študij, v katerih se je ukvarjal predvsem s proučevanjem tehnik prepričevanja in zaslepljevanja, s katerimi si najrazličnejše oblastniške strukture podrejajo ljudi in jih postavljajo v odvisnost od svojih manipulacij. Ena izmed najmočnejših in najvplivnejših tovrstnih manipulatorskih združb je nedvomno katoliška Cerkev s svojo že v tisočletjih merljivo ne ravno najbolj častno zgodovino.

V razpravi Mentiras fundamentales de la Iglesia catolica, ki je prvič izšla 1997 ter v naslednjih letih doživela številne ponatise in prevode, je Rodriguez natančno razčlenil temeljno besedilo krščanstva, Sveto pismo stare in nove zaveze, ter na neštetih primerih razkril globoka razhajanja med izhodišči krščanske vere in doktrino RKC, ki je ta izhodišča skozi stoletja izkrivljala, jih prilagajala svojim trenutnim ali dolgoročnejšim potrebam in s tem pravzaprav sama ves čas potrjevala tisto, kar trdijo njeni nasprotniki, namreč, da sta vera in Cerkev dva povsem različna pojma. RKC namreč nastopa kot dobro organizirana, vseh poslovnih in psiholoških trikov vešča multinacionalka, ogromno podjetje, katerega osnovni cilj in smisel je nenehno večanje premoženja in ustvarjanje pogojev, da bo njen kapital prinašal profit. Ta logika seveda ni od včeraj, stara je vsaj toliko kot zametki kapitalizma v srednjeveških manufakturah, kakšen zgodovinar politične ekonomije bo morda ugotovil, da si je kapitalistično logiko celo prva izmislila.

Iz zgodovine umetnosti vemo, da je Cerkev za zbiranje denarja spretno izkoriščala kult podob in kult relikvij. Tako prvim kot drugim so njeni predstavniki (danes bi se jim reklo "strokovnjaki za marketing") pripisovali čudežno moč in za njihovo razkazovanje pobirali zdaj večje, zdaj manjše pristojbine. Vzhodna veja krščanstva je dajala prednost čaščenju slikarskih upodobitev (ikon), medtem ko se je na Zahodu bolj razširilo trženje posmrtnih ostankov svetnikov in predmetov, povezanih s Kristusovim življenjem in pasijonom. Relikvije so najpogosteje hranili v samostanih oziroma samostanskih cerkvah, med katerimi je včasih prihajalo do prav zabavnih spopadov v smislu tržne konkurence: vsak se je namreč trudil za čim večje število romarjev, kajti več romarjev je pomenilo več prihodka, zato si je bilo pač treba izmišljati motive za pritegovanje božjepotnikov. Iz leta 1370 je na primer ohranjen dokument, iz katerega zvemo, da si prebivalec Rima z molitvijo pred Veronikinim prtom prisluži tri tisoč let nebeške blaženosti, romar iz drugih krajev Italije devet tisoč let in tisti, ki pride z one strani Alp, kar dvanajst tisoč let posmrtne spokojnosti. Med hranišči relikvij je dokaj znan tudi francoski Conques z opatijo, ki jo je leta 801 ustanovil Ludvik Pobožni, dobrih šestdeset let pozneje pa naj bi se tam začeli dogajati čudeži, pripisani posmrtnim ostankov sv. Fides. Mučenica, ki je storila strašno smrt - najprej so jo malce popekli na ražnju, potem pa obglavili - pa ni bila pokopana v Conquesu, temveč v bližnjem Agenu, od koder je njene kosti ukradel menih Aronisde, s tatinsko nalogo namenoma poslan iz Conquesa. Ko se je s plenom v vreči vračal v domači klošter, si je v Figeacu privoščil počitek, med katerim se je baje zgodil prvi čudež: na odloženo vrečo s svetničinimi kostmi se je po naključju naslonil nek slepec in spregledal. Glas o čudežni moči relikvij se je bliskovito razširil, romarji so začeli množično obiskovati opatijo, samostanski očetje so zadovoljni šteli denarce in pridno beležili kronologijo čudežev (popisani so v tim. Liber Miraculorum sanctae Fidi), za katere so do 1180 med drugim iztržili nič manj kot 538 donatorskih listin samo za posestva in zemljišča.

Pustimo tokrat ob strani dejstvo, da je zlati antropomorfni relikviarij, v katerem naj bi bila svetničina lobanja, ena prvih prostostoječih skulptur v zahodni krščanski umetnosti in da je zaradi navala romarjev v Conquesu nastal svojevrsten prototip romarske cerkve, ločene na osrednji del (ladjo s korom), kjer poteka bogoslužje, in deambulatorij z absidalnimi kapelicami, v katerih so hranjene relikvije - romar se jim v pričakovanju čudeža lahko posveti, ne da bi motil potek obreda - pomudimo se še malce pri problematiki avtentičnosti svetniških ostankov, najsi imajo nadnaravno moč ali ne.

Spor o tem, kje je dejansko pokopan sv. Denis Areopagit, je bil sprožen že sredi 11. stoletja, sledili so mu številni ugovori in dokazovanja, kdo je pravzaprav resnični čuvar teh ali onih svetniških kosti, koščkov lesa Kristusovega križa in kar je še podobnih "svetih" čudotvornosti. V končni konsekvenci je pravzaprav vseeno, kaj je spravljeno v zlate, z dragimi kamni okrašene skrinjice, figurice in monštrance, če le priteguje vernike in pomaga odvezovati njihove mošnje. Relikvija se navsezadnje lahko tudi multiplicira, eklatanten primer takega "multipla" pa je zagotovo Jezusov prepucij. Evangelist Luka piše (II, 21), da je bil Kristus obrezan osem dni po rojstvu in "so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet", kar štirinajst ali petnajst (število ni čisto jasno določeno, kajti v že prej omenjeni opatiji Sainte-Foy v Conquesu se še niso zmenili, ali imajo v lasti prepucij ali delček Jezusove popkovine, kar je še večja redkost) katoliških središč od Rima prek Chartresa do Santiaga de Compostella pa se hvali, da hranijo kožico z njegovega lulčka. Tistim, ki hočejo priti vsaki stvari do dna, se seveda zastavlja vprašanje, ali so se množili prepuciji ali lulčki, primerni za obrezovanje. Obilo uspeha pri iskanju odgovorov jim želim in ne obtožujte me proticerkvene gonje komunistične provenience, kajti podatki, ki sem jih uporabil pri pisanju, so preverljivi v zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih knjigah, izdanih v deželah s povsem "normalnimi" družbenimi ureditvami tako v preteklosti kot v sedanjosti.