transnacional / Brane Kovič: Kultura je...

Zadrto vztrajanje naših politikov in birokratov na lokalni, občinski in državni ravni pri podmeni, da je kultura zgolj poraba, ki kot sicer neizogibni nebodigatreba obremenjuje njihove vsakoletne proračunske špekulacije, je namreč v eklatantnem nasprotju z dejstvom, da najrazličnejši festivali, mednarodne likovne manifestacije ter podobna nekajtedenska ali celo večmesečna dogajanja niso več namenjena predvsem povzdigovanju nacionalne (samo)zavesti, ampak v marsičem na novo vzpostavljajo družabna razmerja ter odnos do okolja in zlasti izdatno pripomorejo k ekonomskemu razcvetu regij, v katere so umeščeni. Te prireditve so glede na svoje večinoma urbano poreklo (ne glede na to, ali potekajo v metropolah ali v manjših krajih s prepoznavno identiteto) na specifičen način "mestotvorne", če ta pojem razumemo tudi kot socialno kohezijo, komunikacijo in dinamizacijo najrazličnejših storitvenih kapacitet. Sodobni peregrinator voluptatis causa je bistveno zahtevnejši od povprečnega gosta, ki obišče nek kraj ali deželo v cenenem agencijskem aranžmaju, zato tudi precej več zapravi in ob vrhunski kulturni ponudbi pričakuje temu ustrezne hotelske in gostinske storitve, za katere mu ne bo žal odštetih tistih nekaj dolarjev ali evrov več. Toda za to, da bo velikodušno odprl denarnico, mora vedeti, kam prihaja in po kaj.

Festivali v Bayreuthu, Salzburgu, Spoletu, Veroni, Aix-en-Provence, Avignonu, Edinburghu in še marsikje so si ta prestiž že zdavnaj zagotovili in kljub temu, da se ta mesta lahko postavijo z vrsto kulturnozgodovinskih in naravnih znamenitosti, so njihova glavna atrakcija vsebine festivalskih programov in sloves njihovih izvajalcev. Obiskovalec z namenom pač ni turist, ki prejkone po naključju tu pa tam prisluhne koncertu, si ogleda razstavo ali gledališko predstavo, sicer pa sta njegova prvenstvena skrb udobna postelja in čim več čimbolj poceni hrane (plus prostorček na plaži, kjer naravne danosti to omogočajo); in ker je festivalskih mest oziroma kandidatov zanje vse več, je boj za občinstvo samoumevna sestavina njihove promocijske in oglaševalske strategije. Ste že slišali za nemški Bad Wildbad (festival bel canta), francoski Beaune (baročna glasba), angleški Buxton (opera in pevski recitali), švedski Drottningholm (največji gledališki muzej na svetu, opera), finski Kuhmo (komorna glasba), provansalsko La Roque d'Antheron (klavirski recitali na prostem), kanadski Shaw (gledališče viktorijanskega in edwardijanskega obdobja, ameriška komedija 30-tih in 40-tih let 20.stol.) ali Tanglewood v Massachusettsu (poletna "rezidenca" bostonskih simfonikov, sicer pa razpon od komorne glasbe do Linde Ronstadt)? Če niste ravno profesionalni spremljevalec katerega izmed navedenih področij ali ustvarjalec v kateri od zastopanih zvrsti, močno dvomim. Rad pa vam verjamem, da poznate ljubljanski Festival in da veste, da letos proslavlja že svojo petdeseto ponovitev. Bognedaj nanj gledati zviška ali vnaprej podcenjevati kakovostno raven sodelujočih, nasprotno, zvenečih imen in sijajnih izvajalcev mu ne manjka ( a prav tako kakor v kakšnem Salzburgu ali Veroni smo ob posameznih predstavah na njem lahko resnično navdušeni ali globoko razočarani), pa vendar...ga boste zaman iskali v raznih summer arts prilogah uglednih svetovnih časopisov in revij, The Times, Le Monde, FAZ, Corriere della Sera, El Pais ali The Washington Post zlepa ne bodo objavili recenzije na njem izvedenega koncerta ali gledališke uprizoritve, tistih nekaj tujih državljanov (izvzemši člane diplomatskega zbora, kakšnega gospodarskega predstavnika ali "navadnega" turista v tranzitu), ki so se v Ljubljano potrudili iz Trsta ali Celovca, pa se bo najverjetneje takoj po predstavi odpeljalo domov. Pa smo spet tam! Slovenci o svoji visoki kulturnosti in domnevnem svetovljanstvu najraje prepričujemo sami sebe, ni nam dosti mar, če tega, kar premoremo, ne znamo ali nočemo prepričljivo ponuditi svetu - bomo pač znova bentili, ko nas bodo zamenjevali s Slovaško ali Slavonijo, in se čudili, da smo v javnomnenjskih anketah o državah-kandidatkah za Evropsko unijo uvrščeni tako nizko. A tudi to bomo preživeli in kot vsako poletje prej ali slej odšli na morje.

Nekateri smo že šli (pa gremo septembra še enkrat). In v enem najprestižnejših hotelskih kompleksov na Jadranu srečali kar precej Slovencev. Ki so prihajali na zajtrk v preznojenih, včasih tudi malce natrganih majicah, s pošvedranimi sandali in čudnimi spranimi cunjami okoli riti. Enako nemarni so potem odšli za ves dan na plažo in v isti opravi prišli zvečer na večerjo. Ker je bila slednja samopostrežna, so si na isti krožnik naložili, recimo, pečeno ribo, pire krompir, pest riža, stročji fižol, ćufte u paradajz sosu, pa še svinjski kremenatelc in štiri kose kruha za povrh. Mnogi so vajo vsaj še enkrat ponovili, morda v malce drugačni kombinaciji, ter sklenili z mešanico pudinga, jabolčne pite in čokoladne rolade. Da ne bi bili za kaj prikrajšani. Saj so vendar plačali polpenzion v enem dražjih hotelov v agencijskem katalogu. Kulturo pa očitno velja pustiti kar doma, saj smo vendar na zasluženem dopustu. Ampak kultura niso samo opera, balet, koncerti, gledališče, razstave, recitali, kultura je tudi...