transnacional / Miha Zadnikar: O dveh subkulturnih balansih

To je pomenilo vsaj dvoje: Udeležuješ se prenekaterih dogodkov, ne glede na umetnostno praktiko, na (pod)zvrst, greš, denimo, na "razne" koncerte, obenem pa se tudi sicer družabiš, pomešaš med seboj in si političen, politična. Na seksualni ravni, ki zanjo velja, da je bila - vsaj med "moškimi" - precej manj homofobna kot današnja, je občo medsebojno naklonjenost raznolikih osebkov sredi osemdesetih dodobra zdesetkal aids. V današnjem razdobju horsa in sarsa namesto črne luknje zeva bela praznina. Če se še za hip omejimo na homoseksualno populacijo, si drznemo reči, da ta ni le bolj izolirana od nekdaj politično ponosne skupine, pač pa tudi povzema skrajno individualistične poteze, znane od drugod. Izrabimo izrazito marginalizirano skupino, pa ugotovimo, da na neki ravni sploh ne moremo govoriti o subkulturah, pač pa o posebni skupnostni tvorbi, ki jo ženeta zgolj interes in želja posamičnih subjektov, njihova realna utopija. In kakor je napor posamičnih subjektov zdaj jalov zdaj superioren na "kulturnem" področju, tako se vzpenja in usiha tudi v - ožje vzeto - politični aktivnosti: Pred tedni smo tako opozorili, da bo z referendumsko "odločitvijo" padla tudi motivacija. Nenadoma se ovemo, da ni vojske. Če bi bili organizirani vojaško, torej hieararhično, bi morali namreč biti - strateško vzeto - te dni v eskalaciji, v besnem gverilskem napadu, polni pobud za direktne akcije. Zgoditi bi se moralo kaj nepredvidljivega. Država crkuje, usiha v napakah, ekonomija blefira, revščina narašča, fokus je zamegljen in jasen hkrati. Nič novega - kakor nalašč so časi, ki navidez nudijo največ priložnosti, tudi najmanj produktivni. "Konca zgodovine" kajpada ni, nikakor pa tudi ni nikakršne "zgodovinske priložnosti". Subkulture so tako čudaška tvorba, da rade eksperimentirajo celo same s seboj. Bolečina, ki si jo zadajajo v takšnem stanju, pa najsi bo to na odru, v tekstu ali za šankom, so identične bolečini njihovih najobčutljivejših členov, skupin, ki se potem najdejo skoz definicijo geta. Nekaj ni bilo postorjenega ...

Vzemimo, da se najdeš v situaciji, ko si brez službe, brez stanovanja, brez denarja in zapleten v nemogoč, pogojev poln ljubezenski trikotnik. Kaj storiti? Dokler ne razrešiš vprašanja trikotnika, prav nič. Nimaš kaj. Toda ko je razrešen trikotnik, ko se vse četvero zbalansira, tedaj nastopi izrazito svetal moment. Prav identično svetal, kakor v situaciji, ko imaš malo, dovolj ali več ko dovolj vsega - redno plačanega dela, streho nad glavo, keš in ljubezen. Količina ni pomembna čisto nič, pomembno in ključno je, da so reči zbalansirane. Ljudje, ki se udeležujemo subkulturnih aktivnosti, pa nosimo s seboj temeljne nesporazume. Nekaj ni zbalansirano že od nekod, od nekdaj "poprej", preden so se sploh udeležimo subkulturnih aktivnosti. Takoj se porodi vprašanje, ali se morda subkulturnih aktivnosti ne udeležujemo radi prav zato, ker v osnovi nismo zbalansirani - pa ne psihično, pač pa strogo kapitalsko, če hočete: psihoanalitsko, investicijsko zbalansirani - ne glede na to, kdo pravzaprav smo? Oziroma drugače, mar subkulturo od kulture ne ločuje prav moment, kako interaktivna je omenjena četverica ključnih eksistenčnih pogojev. Mar ni kultura tisto večinsko področje, kjer si ljudje ljubezen kupijo z denarjem, službo dobijo z ljubeznijo, denar s stanovanji, etc., etc.? Subkulture smo kratko malo tisti, ki smo prepričani, da je četvero ključnih eksistenčnih reči medsebojno ločenih. Zato se sredi bele praznine za nas porajajo časi, ki jih gre napolniti z etiko navidez medsebojno ločenih reči. Subkulture so nagnjene k temu, da vsakršno etično gesto naredijo skoz umetnostne praktike. Zgled imamo prav blizu, pa še produktiven je: Ena izmed delovnih subkulturnih skupin je pred dnevi v AKC Metelkova mesto organizirala Politično nekorekten filmski festival, in to docela brez finančne pomoči, s prostovoljnim delom in nekaj sponzorskimi prispevki. Festival se je vseskoz spraševal o festivalski etiki, o etiki filma, o samem sebi. Beremo ga kot prvo uspelo direktno akcijo v postreferendumskem razdobju. (Kulturna) Politika nam narekuje, da bodo tako organizirane prireditve postale naš vsakdanjik. Računa kajpak s prefrigano miselnostjo, da se bodo subkulture, izkušene kot so, kakor vedno tudi tokrat, ko bo proračun namenjen izključno le še za javne zavode, za elite, nekaj malega za etablirane "neodvisne", znašle po svoje. Huda ideološka past, še hujša pa se pojavi, ko uvidimo, da (kulturna) politika s to gesto misli predvsem na to, da se bodo subkulture zaprle v artizme, v organiziranje prireditev. To je premalo. Pa smo spet pri manjkajočem členu - če smo prej razgrnili interne, zasebne eksistenčne pogoje, so tile prejkone eksterni: Dokler niso zbalansirane kultura, umetnost, sociala in politika, je v subkulturah tudi "navzven" vse narobe. Etično provokacijo Politično nekorektnega filmskega festivala je zatorej treba brati veliko širše, kot platformo za novo balansiranje. Kot se kaže subkulturnih aktivnosti udeleževati z doma opravljenim osebnim balansom dela, denarja, stanovanja in ljubezni, tako je treba "na drugem domu" nenehoma skrbeti, da so poleg teh uravnotežene tudi dimenzije kulturnega, umetnostnega, socialnega in političnega angažmaja, kolikor to ni že ab ovo del enega in istega podjetja in ne more biti ločeno. Podobno, recimo, kot razmerje med javnim in zasebnim.