transnacional / Brane Kovič: Sindikat za posrat'

Iz krščanske ikonografije poznamo motiv arma Christi, upodobitev orodij in predmetov, s katerimi je bil Kristus mučen ali pa so bili uporabljeni med njegovim umiranjem na križu. Najpogosteje upodobljeni so trnova krona, šibe in steber bičanja, križ, trije žeblji, Stefatonova goba na trsu in Longinova sulica, od XV. stol. naprej pa so jim dodali še vrsto drugih, bolj ali manj neposredno povezanih s pasijonom (lestev, kladivo, Veronikin prt, suknja brez šiva, kocke, itd.). Krščanski srednji vek je prvotnim svetopisemskim predlogam rad dodajal najrazličnejše apokrife, legende in elemente iz vizij, sanj in domišljije menihov, duhovnikov, cerkvenih dostojanstvenikov, pa tudi "navadnih" ljudi, ki so v svoji globoki veri doživljali takšna ali drugačna videnja, nanašajoča se na osrednje like krščanskega religioznega izročila. Tako se je okrog leta 1400 (po nekaterih virih celo že prej) uveljavila in kmalu postala zelo priljubljena tema sv. Nedelje, specifična nadgradnja Imago Pietatis, kjer so poleg samih orodij mučenja, opisanega v evangelijih, upodobljena tudi orodja in naprave za vsakdanja opravila, s katerimi ljudje znova mučijo Kristusa, če se jih lotevajo ob nedeljah ali med zapovedanimi prazniki. Motiv je v evropskem slikarstvu kar precej razširjen, najdemo ga v Angliji, Nemčiji, Italiji (na primer, imenitna poslikava v cerkvi sv. Martina v Castel San Angelo v Umbriji, avtor Paolo di Vissa, 1476, z napisom In quest modo offendemo la sancta domenica), na Češkem, v Avstriji in tudi na Slovenskem: v Mošnjah, pri sv. Petru pri Trebelnem, v Gostečah, Bodeščah ter še kje, prav gotovo najbolj znan pa je tisti iz Crngroba, delo učencev oziroma delavnice Janeza Ljubljanskega (okrog 1460). Izčrpno analizo crngrobske freske z množico primerjalnih podatkov, navedbami potencialnih virov in pedantnimi opisi različnih (včasih tudi protislovnih) interpretacij tega zapletenega ikonografskega vprašanja je v veliko veselje domačih kunsthisterikov leta 1944 priobčil legendarni ata Stele v zborniku razprav Akademije znanosti in umetnosti. Na tem mestu se seveda ne morem spuščati v podrobnosti in razčlenjevanja pomenskih nians osnovne ideje, prepletanja religiozne vsebine s profano in prehajanj od upodobitev orodij v upodobitve poklicev ter povezovanj posameznih početij z ustreznimi letnimi časi, zato pa se mi ne zdi odveč teme nekolikanj aktualizirati in med priprave, s katerimi (Stele dixit) "človek lahko dnevno obnavlja Gospodovo trpljenje in z njimi množi zgodovinska orodja njegovih muk", dodati še eno - registrsko blagajno namreč.

Sindikat zaposlenih v trgovini že lep čas buzerira slovensko javnost s svojimi zahtevami po zakonski prepovedi nedeljskega obratovanja prodajaln. Ko to pišem, še ni jasno, ali bo ustavno sodišče presodilo, če je referendum primerna oblika odločanja o tem ali ne. Sindikalist Bartol in njegovi vztrajajo, da bi moral z vseh strani izcuzan državni proračun spičkati še kakšnih 400, 500 milijonov tolarjev na ljubo tistim nekaj stotim trgovskim delavcem, ki ob nedeljah odrajtajo svoj šiht v peščici hipermarketov in trgovskih centrov po deželi. Šenklavški se tudi tu niso mogli odreči svoji dvoličnosti in so urno pristavili svoj lonček za lovljenje duš z nekaj floskulami o družini, Gospodu in duhovnosti posvečenemu dnevu ter kar je še podobnih "argumentov" proti nedeljskemu nakupovanju. Kot da bi bili trgovci edini, ki imajo družine in ki so dolžni spoštovati zapovedan delopust! Po tej sprevrženi logiki vsi tisti, katerih delovna mesta morajo biti vsaj delno zasedena 24 ur na dan in sedem dni v tednu - in verjemite, da jih ni malo - , hodijo v nedeljo v službo za zabavo, na prostovoljno rekreacijo, v veselje svojih družin in s samoumevno odvezo RKC. Zaposleni v prometu, v proizvodnji in distribuciji energije, zdravstvu, kulturi, medijih, tiskarstvu, policisti, cariniki, gostinci in še in še, vse do svobodnjakov, ki nam med tednom zmanjka časa, pa zato v nedeljo pišemo, slikamo, projektiramo, oblikujemo, komponiramo, proučujemo gradiva, nastopamo, itd., smo očitno manj vredni od bataljona dežurnih (večina prodajaln je na Gospodov dan vendarle zaprtih) trgovcev, čeprav nas je za lepo število popolnih divizij, po reagiranju šenklavških sodeč, tudi brez družinskih obveznosti in duhovnih potreb. Čudno, da ni še noben "sindikat za posrat'" dal pobude za našo odrešitev od vsega, za kar smo bojda prikrajšani, kajne? Si predstavljate, kako bi vsi uživali brez štroma in plina, vlaki in avtobusi ne bi vozili, letala ne bi letela, če bi potrebovali zdravnika, ga ne bi bilo od nikoder, hotelske sobe bi ostale nepospravljene, gostje brez hrane in pijače, v kino, teater, na koncert ne bi mogli, prav tako ne gledati televizije, poslušati radia ali brskati po internetu, za nameček pa bi še v ponedeljek ostali brez jutranjih časopisov. A zato bi se v zimskem mrazu in mraku ter neznosni poletni vročini lahko toliko bolj predajali družinski sreči in se duhovno dvigovali ob nedeljskih mašah. Je to sindikalistični ideal?