transnacional / Miha Zadnikar: "Naj živita kapitalizem in izkoriščanje!"*

Rentni kapitalisti se vračajo s težko prigaranih počitnic, brusijo robove svojih kreditnih kartic in se vampirsko pripravljajo za sprejem rodovitne krvi jesenskih študentov, študentk. S to izjavo se že zapletemo v paradoks: Prav malo je namreč prihajajoče študirajoče mladine, ki bi se nahitroma ogrela za skvotersko obliko sobivanja. V globino študentske konservativistične provenience je namreč vpisana tiha podpora rentnemu kapitalizmu - cene najetih sobic, stanovanjc so tako neznosno visoke tudi zato, ker jih spodbujata slepo ugodje in prehiter pristanek. Hipokrizija mamic in očkov je huda reč, toliko hujša, ker ne izvira iz starega režima. Prav podobno naivno kot bi od študentarije pričakovali mrzlično iskanje neizrabljenih bajt, tako jalovo bi bilo iskati somišljenikov med večino zahodnjaških nahrbtnikarjev, ki tačas v deželi uživajo blagodeti poslednje predevropske sezone. Ponazorimo še z metaforo: Kakor planinki in planincu pozno poleti korak grenijo gorske strele, tako potencialni skvoterski ambiciji življenje otežuje služba za distribucijo električne energije. Kdor nima strehe nad glavo, temu je pač takojci jasen star revolucionaren aksiom, ki elektrifikaciji pripisuje usoden pomen. Poleg filozofa, indendantke, praporščaka, sociologinje, psihoterapevta, nabiralnikarja, organizatorke koncertov ... mora biti v skvoterski skupini tudi kdo, ki zna celo v najneugodnejših okoliščinah priključiti elektriko.

O vodi, interierju, barvah, grafitih in urejanju vrtov kdaj drugič. Danes nas zanima suha, gola politika. In skvoterska gesta je že a priori - bolj ko se otepa eksistenčnih težav, bolj kot beži pred ideologijami - politično poslanstvo. Tega se začuda zaveda celo policija, le osvežimo si spomin na razlike v njenem obnašanju skoz razpon Erjavčeva-Metelkova-Molotov-Galicija. Prav komično je opazovati, kako policija na mah fingira obstoj pravne države in se po novem sklicuje na merodajnost juridičnih praktik. Z distance se zdi, ko da je naloga "ljudske milice" zmerom bolj prepuščena varnostnim službam (staronemško rečeno: SA), "uradna policija" pa je nekje v ozadju, ureja promet in organizira roditeljske sestanke. In sploh ni treba 70 let globoko v germansko zgodovino, da najdemo vzporednic za razmah desnice, dovolj je pokukati v današnjo deželo Dansko. Častitljiv, 31 let star pramegaskvot po imenu Christiania, lastnina danskega ministrstva za obrambo (sic!) gre konec avgusta v svoj poslednji boj, svobodomiselno prebivalstvo vseh profilov pa isti hip množično zapušča okolje, ki iz tedna v teden uspešneje negira dobrobiti svoje lastne, nekdaj vzorne socialne zgodovine. Ne le da o tem pri nas čisto nič ne poročajo, še huje - medijsko ignoranco je treba vsekakor brati tudi kot napoved, kakšne bodo videti vse male države v Evropski zvezi - le oglejmo si že današnjo Nizozemsko in jo primerjajmo z nekdanjo. Janez Janša et consortes so mala vegetarijanska malica v primeri z dejstvom, da je tukajšnje prebivalstvo za razmah desnice pravzaprav glasovalo tistega dne, ko je množično obkrožalo "za" na referendumu o priključitvi k EU. Kontingenca družbene misli torej terja analitično vzporednico: Kakor je spričo aktivacije v protinatovskem boju umanjkala skepsa do zgodbe o priključevanju k Evropski zvezi, prav tako težko je pričakovati množičnejše zasedbe opuščenih stavbnih objektov. Skvoterski profil je zoblikovan, potencial preštet in, se zdi, uživa svojo poslednjo sezono. Marksovsko rečeno ga kajpada ne gre razumevati ločeno od dveh petletk tranzicije oziroma od procesov divje privatizacije. Brez odvečne apatije, toda karte so razdeljene, nadzor bo vse ostrejši, prostora vedno manj, kar pomeni, da bo prihajajoča "šola" za to, kako, kdaj in kje skvotirati zmeraj bolj ezopska, konspirativna, pregnana. Upamo, seveda, da s tem tudi pregnantna.

Tranzicija pa se slejkoprej nadaljuje in je nikakor ni mogoče zvesti na interne zgodbe "jugovzhodnih" lokacij. Kaj se, denimo, pripeti, če se nova francoska svetovalna ambicija, češ kako naj se lokalne kulturne zgodbe izognejo pretirani amerikanizaciji, sprevrže v neokolonialističen pogrom? Zgodovina nas uči, nas svari, tudi nedavna: Malokdo ve, kakšno srečo je imel AKC Metelkova mesto, da se je ubranil vzorčenja po modelu "kulturnega centra" La Villette, želje enega samega človeka. V mestih Evropske zveze kar mrgoli takšnih in drugačnih "kulturnih centrov", tudi nekdanjih skvotov, po katerih so se v gluhi stihiji in z velikimi krediti izvolili razni direktorčki, ki za plačo uradujejo in s psevdoartističnim programiranjem uničujejo sleherno distinkcijo. Nekaj tednov pred deseto obletnico AKC Metelkova mesto, katerega dobršen del je še danes skvot, ugotavljamo, da je nehierarhičen princip upravljanja in delovanja eno njegovih najmočnejših orožij. S pametno politiko, ki narekuje predvsem, da se vrata razpirajo svežim pobudam, je videti, da je "sovražnik" docela obvladljiv. Zaslepljen z neoliberalistično željo namreč težko doume, da ni glavnega - glavna sta tisti, tista, ki delata in sta produktivna. Pri takšni strategiji, v kateri odloča forum, skoz mehanizem neposredne demokracije človeka tudi mine preblisk, kako dobro bi bilo koga izstreliti v "visoko politiko". In če jesen in z njo novo študijsko leto prineseta v skvotersko "šolo" vsaj peščico potencialnih jeznoprijaznih mladenk in mladeničev, bo to že veliko. Tudi opeharjene tekstilne delavke se ne pustijo fotografirati za vsako ceno. Potrpljenje je nenadoma hudičevo dober pesek za motor kapitalizma.

*Nedaven ljubljanski grafit iz rdeče-črnega pršilca SAF.